Ženske prihajajo!
Razstava sodobne feministične umetnosti iz Slovenije

5.-8. 3. 2009
Otvoritev: četrtek, 5. 3., ob 18. uri
Posvet: četrtek, 5. 3., ob 19. uri
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Kuratorica, zasnova: Ana Grobler
Svetovanje, koordinacija: Barbara Borčić, Dušan Dovč
Produkcija: SCCA-Ljubljana
V sodelovanju z: KUD Mreža / festival Rdeče zore

Razstavni projekt Ženske prihajajo! bo prvič zaokroženo prikazal umetniško produkcijo iz slovenskega prostora, ki jo lahko označimo kot družbeno angažirano in feministično umetnost. Predstavljena bodo umetniška dela (video, fotografije, slike, kolaži) in dokumenti projektov in dogodkov, začenši s prvim feminističnim delom pri nas - kipom Dube Sambolec Ženske prihajajo (1976).

Umetnice in umetnik na razstavi:
Antea Arizanović, Eclipse, Sara Filipovič, Ana Grobler, Andreja Gomišček, Leonora Jakovljević - Mark, Meta Krese, Aprilija Lužar, Sladjana Mitrović, Tadej Pogačar, Marija Mojca Pungerčar, Duba Sambolec, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Maja Slavec, Alenka Spacal, Urša Vidic, Vita Žgur

Otvoritev razstave bo v četrtek, 5. 3., ob 18. uri, na ogled pa bo tudi v petek (6. 3.), soboto (7. 3.) in nedeljo (8. 3), od 17. do 22. ure.

Razstavni projekt spremlja posvet, ki se bo osredotočil na zgodovino feministične umetnosti in njen položaj danes s poudarkom na slovenskem prizorišču in na povezanosti s feminističnim gibanjem.

Govornice: Aprilija Lužar, Duba Sambolec, mag. Alenka Spacal, dr. Tanja Mastnak, dr. Nadja Zgonik in mag. Evelin Stermitz

Aprilija Lužar s svojimi deli sega v področje političnega aktivizma. Je avtorica z najobsežnejšim in kontinuiranim opusom feminističnega ustvarjanja pri nas, ki je estetsko sporočilo likovnega dela presegla s poseganjem v družbeno aktualne teme, predvsem na področje ustvarjanja prostora brez nasilja za ženske, ženskega telesa, do pravice biti lezbijka in tematiziranja statusa ženske v sodobni družbi

Tanja Mastnak je diplomirala na Filozofski fakulteti, na oddelku za umetnostno zgodovino, kjer je kasneje tudi magistrirala na področju umetnosti modernizma. Leta 1994 je magistrirala na Srednjevropski univerzi v Pragi, na oddelku za zgodovino in filozofijo umetnosti in arhitekture. Leta 2000 je na ISH v Ljubljani zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Kreativni potencial marginalnega, ženske v likovni umetnosti.

Duba Sambolec je bila od leta 1992 do leta 2007 profesorica umetnosti in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetniški akademiji v Trondheimu (Norwegian University of Science and Technology). V letih 1998 in 1999 je bila profesorica umetnosti in kiparstva na National Academy of Fine Art v Oslu. Od avgusta 2008 je profesorica in koordinatorica prvega letnika diplomskega študija na Faculty of Visual Arts, Oslo National Academy of the Arts. Imela je 33 samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na mnogih skupinskih mednarodnih razstavah.

Alenka Spacal se ukvarja s feministično vizualno umetnostjo in teorijo. Diplomirala in magistrirala je s področja estetike na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Trenutno na Oddelku za sociologijo pripravlja doktorsko disertacijo iz vizualne kulture in feministične teorije, hkrati pa kot asistentka predava pri predmetu Sociologija likovnih umetnosti. Svoje slikarske avtoportrete je predstavila na več razstavah, predvsem v okviru feminističnih, ženskih, lezbičnih in queer dogodkov.

Evelin Stermitz je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ukvarja se s fotografijo in novomedijsko umetnostjo, zlasti z vidika družbenega spola in post-strukturalističnih feminističnih umetniških praks. Njeno raziskovalno delo vključuje feministično umetnost, sodeluje pa tudi pri kiberfeminističnih umetniških projektih (www.evelinstermitz.net).

Nadja Zgonik, umetnostna zgodovinarka, kritičarka in kuratorka, je izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Doslej je s svojimi projekti sodelovala že z večino slovenskih galerij in pripravila več predstavitev slovenske umetnosti po svetu. Njena bibliografija šteje več kot dvesto enot, med njimi pet samostojnih knjižnih del. Je članica AICA in PEN.

Sodelujoče umetnice in umetnik:

Antea Arizanović, Be my sponzor
2005-2006, fotografija, 103 x 100,5 cm

Antea Arizanović se ukvarja z vprašanji lastne identitete in identitet drugih, obravnavanih skozi širšo družbeno optiko. Samostojno je razstavljala že v ljubljanski Galeriji ZDSLU, v Galeriji Celica v okviru festivala Rdeče zore, v Bežigrajski galeriji 2, v Tobačnem muzeju in v Galeriji Kresija. Za fotografijo Be my sponzor, predstavljeno na natečaju Avtoportret danes Umetnostne galerije Maribor leta 2006, je prejela prvo nagrado.

Eclipse, Venerin test
1999, video posnetek performansa, 15'

Foto: Leonora Jakovljević - Mark Za mlajši ženski tandem Eclipse je značilen radikalen vstop na prizorišče. Svojo obliko bodyarta imenujeta retorični soft-porno-kič. S svojim hedonističnim pristopom detabuizirata žensko spolnost. Njun performans Venerin test v Galeriji Kapelica leta 1999 vsebuje feministične konotacije, saj raziskuje stanje slovenske ženske umetniške scene s pomočjo draženja in vzburjanja golega moškega soudeleženca med naštevanjem imen domačih umetnic. Moški, kot merilnik zanimanja, se ne odziva. Performans nazorno pokaže, kako in koliko so ženske-umetnice in njihove stvaritve v falocentrični družbi pravzaprav kulturno nevzburljive in nezanimive.

Sara Filipovič, Body X
2008, fotografiji performansa, 20 x 29,5 cm

Foto: Andraž Purg Otvoritveni dogodek razstave Mé v celjski Rački je bil performans Body X absolventke kiparstva na ALUO Sare Filipovič. Performans ponuja v razmislek vprašanje, ali smo ob preobilici medijskih informacij in ob množici na vse možne načine olepšanih golih teles, katerih identiteto želimo oz. smo prisiljeni prevzeti, sploh sposobni še kaj čutiti. Ali pa se morda, kot je na koncu performansa z avtoerotično kretnjo božanja po novem spolovilu/oblačilu nakazala avtorica, dobro počutimo le za privzetimi maskami.

Ana Grobler, Migraine
2007, video, 5'23''

Video Migraine je nastajal med migrenskim napadom. Delo z videoefekti prikaže, približa in pomaga občutiti stanje obolelega v času migrene in sočasno zastavlja tudi vprašanje, ali je migrena res samo biološko pogojena "ženska bolezen" ali je tudi družbeno spodbujena. V zgodnji mladosti je namreč razmerje obolelih med moškimi in ženskami enako, na vrhuncu rodne dobe pa se razmerje poveča za trikrat v prid ženskam. Prav tako vedno večja zabeležena rast deleža žensk, trpečih za migreno, od sedemdesetih in osemdesetih let naprej nakazuje, da je emancipacija ženskam prinesla dvojno obremenitev, ki se posledično kaže v bolezenskih stanjih.

Andreja Gomišček, Fisting
2008, mešana tehnika (tempera, kolaž), 70 x 120 cm

Andreja Gomišček je na Rdečih zorah leta 2008 v ŠKUC-LL-Monokel razstavila kolaže s skupnim naslovom Det´s d uej ahaaha aj lajk it. Namen slik je vzpostaviti interaktivnost, saj gledalec v ogledalih vidi lasten obraz in tako občuti lagodje oz. nelagodje dotičnih spolnih praks. Tisti trenutek, skozi ta pogled namreč, tudi sam prakticira naslikano. Primaren avtoričin interes pa je feministično lezbičen kontekst, ki pa ne preizprašuje zgolj seksualnih praks.

Leonora Jakovljević - Mark, Metamorfoza
1997, fotografija performansa

Foto: Igor Andjelić

Leonora Jakovljević - Mark je performans Metamorfoza leta 1997 izvedla v Galeriji Anonimus v Ljubljani. Zasnovan je bil na dvojnosti spolnega razlikovanja. V performansu je čokolado, ki jo je oblikovala v odliti moški torzo, stopila na svojem golem telesu. Performans se je končal, ko je čokolada privzela obliko njenega telesa, saj je v prenesenem pomenu dosegla približanje oz. zlitje dveh vzorcev, moškega in ženskega, ki ju družba vztrajno ločuje.

Meta Krese, Ko se življenje konča pri 45. letu
2003, fotografija, 50 x 70 cm

Meta Krese v svojih delih med drugim problematizira tudi odrinjenost žensk na rob družbe. Za dela Mete Krese in Marije Mojce Pungerčar so značilne socialno angažirane vsebine, ki se ukvarjajo predvsem z ekonomskim in razrednim položajem žensk. Meta Krese je fotografije, ki se ukvarjajo s problematiko odpuščanja delavk v tekstilni industriji, predstavila na razstavi z naslovom Ko se življenje konča pri 45. Razstavljene so bile v Slovenskem etnografskem muzeju v okviru festivala Mesto žensk leta 2003. Avtorica je s pomočjo kontrasta poudarila tedanjo praznino, ki je bila v nasprotju z nekdanjo polnostjo. To razliko je ponazarjala na eni strani ogromna količina srajc, ki je čakala na kupce, na drugi strani pa prazne roke odpuščenih delavk.

Aprilija Lužar, Taxi Art, 2m2 denarja Master-bation
2006, video instalacija (slika, video 46'46'')

Sladjana Mitrović, Koža Special
2006, video, 2'56''

Sladjana Mitrović, absolventka ALUO, je leta 2008 s svojim videom sodelovala na Rdečih zorah in se istega leta predstavila s samostojno razstavo slik Mé v celjski galeriji Račka. Video Koža special na cinično-humoren način prikazuje odsev ženske biti in identitete v sodobni družbi, ki neprestano išče in proizvaja popolne podobe žensk-objektov. Video je posnetek samo-britja avtoričinega obraza.

Tadej Pogačar, Monapoly - A Human trade game
2004, objekt

Tadej Pogačar ustvarja multidisciplinarne, multimedijske, kolaborativne, raziskovalne projekte, ki obsegajo različne oblike skupnega delovanja s strokovnjaki, znanstveniki in aktivističnimi skupinami ter vsebujejo raziskave, javne manifestacije, akcije, razstave, izvajajo pa se zunaj in znotraj umetniškega konteksta. V svojem delu Pogačar raziskuje problematiko trgovanja z ljudmi, prostitucijo in načine preživetja marginalnih skupin, ki so izključene iz dominantnega gospodarstva.

Marija Mojca Pungerčar, Javno zasedanje
2001, prizori iz videa, 22'10''

Objavljeno z dovoljenjem avtorice.

Marija Mojca Pungerčar, Glasilo zaprtih tekstilnih tovarn na Slovenskem, Singer
2003, glasilo, 8 strani

Marija Mojca Pungerčar, Glasilo zaprtih tekstilnih tovarn na Slovenskem, Singer 2003, umetniška publikacija Marija Mojca Pungerčar je sodelovala na festivalu Mesto žensk s projektom Singer iz leta 2003, razstavljenim v Slovenskem etnografskem muzeju. Projekt, v katerem je opozarjala na zapiranje tekstilnih tovarn na Slovenskem in odpuščanje slovenskih tekstilnih delavk, je bil interaktivna umetniška instalacija, ki je vključevala šivalne stroje, zvok in video projekcijo.

Marija Mojca Pungerčar, Zaprte tekstilne tovarne na Slovenskem, Singer 2003, zvočni posnetek, 7'57''

Duba Sambolec, Ženske prihajajo
okoli 1976, fotografija, 21 x 21 cm

Reprodukcija fotografije iz Fotoarhiva Moderne galerije Ljubljana objavljena z dovoljenjem. V ospredju: Ženske prihajajo, okoli 1976 (uničeno), motor, obarvan z belo barvo, poliester, chicken-wire kovinska mreža in barve, umešane v poliester (kip v naravni velikosti) Zadaj levo: Stanje, okoli 1976, bel pigment, vmešan v poliestrsko maso,87 x 100 x 100 cm Zadaj desno: Glava, okoli 1976, beton, 33 x 34 x 54 cm

Duba Sambolec, Conversion NoHomeVideos©
2000, video performans, 12', Performerki: Pernilla Edholm, Duba Sambolec

Duba Sambolec od leta 1992 živi na Norveškem, kjer je bila do študijskega leta 2006/07 profesorica umetnosti in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetniški akademiji v Trondheimu (Norwegian University of Science and Technology) in od avgusta 2008 profesorica na akademiji v Oslu (National Academy of Fine Art). Njeni novejši projekti so multimedijske instalacije, ki vključujejo skulpture, ready-made, video performanse, digitalni foto kolaž in zvok. Za zgodovino feministične umetnosti na Slovenskem je pomembno njeno zgodnje delo Ženske prihajajo iz leta 1976. V sedemdestih letih si je umetnica s šokantno in provokativno produkcijo za tedanje estetske lokalne kanone in s sodelovanjem v javnih pogovorih izborila prostor v umetniškem svetu, kjer so prevladovali in bili bolj cenjeni moški avtorji in njihova dela. To je delo, ki bi ga lahko v slovenskem prostoru označili kot feministično v pravem pomenu izraza, saj se je pojavilo v času sedemdesetih let vzporedno z ostalimi umetniškimi feminističnimi praksami v ZDA, Veliki Britaniji in njihovimi odmevi drugje po svetu. Kip, sestavljen iz belo pobarvanega motorja in človeške figure iz barvanega poliestra in kovinske mreže, ki je bil razstavljen na razstavi Dobitniki študentovskih Prešernovih nagrad v Mestni galeriji leta 1976, je bil žal uničen.

Zvonka Simčič, Doulas / ad utero ab ovo
2007, video, 5', Produkcija: Zavod CCC, 2007, Ljubljana

Zvonka Simčič od osemdesetih let prejšnjega stoletja v videu prikazuje začetke seksualne emancipacije v Sloveniji. Ideje, prisotne v njenih delih, so prikaz boja za človekove pravice, zahteve za demokratizacijo in seksualni liberalizem. Njen najnovejši, večplastno zasnovan projekt Doulas / ad utero ab ovo izpostavlja problematiko odnosa do vprašanja umetne oploditve, stisko samskih žensk, ki ne najdejo primernega partnerja, diskriminacijo samskih žensk in lezbijk, onemogočeno samostojno nadzorovanje reprodukcije .

Nataša Skušek, Fliperautomat
2005, video, 2'46''

Nataša Skušek se je leta 2006 v Galeriji P74 na razstavi Mamica, dojilja, žena, negovalka ukvarjala z nezmožnostjo izpolnjevanj mnogih družbenih vlog ženske. Z umetniškim delom, navezanim na svoje življenje, je opozorila tudi na enega izmed možnih odgovorov, kam izginjajo vse umetnice. Z umetniškim delom, ki razkriva mit materinstva in vlogo matere kot dojilje, je želela poudariti odrekanja matere.

Maja Slavec, Women Beauty Power Less
2008, video posnetek performansa, 4'40''

Maja Slavec je leta 2006 vpisala podiplomski študij fotografije pri Milanu Pajku. V svojem performansu Women Beauty Power Less se jeokusno oblečena in urejena z odločnim korakom sprehodila po Čopovi ulici v Ljubljani v času prometne konice. V rokah je nosila črno škatlo, iz katere je prihajal tiktakajoč zvok, podoben odštevanju bombe do eksplozije. Ljudi provokacija ni zmotila, saj očitno ženska še vedno lahko predstavlja le objekt lepote, ne pa subjekt, ki poseduje kakršnokoli moč. Performans je nastal v sodelovanju z Michelom Draščkom.

Alenka Spacal, Avtoportreti
2003-2005, olje na kuhinjskih krpah, okoli 46 x 70 cm

Alenka Spacal se ukvarja s feministično vizualno umetnostjo in teorijo. S svojimi Avtoportreti, naslikanimi z oljnimi barvami na kuhinjske krpe, se je predstavila na različnih razstavah v okviru feminističnih, ženskih, lezbičnih in queer dogodkov pri nas in v tujini. Preko različnih lastnih podob se je avtorica skozi različne motive poigravala z mnogimi predstavitvami svojega družbenega spola in s svojimi androginimi podobami zamajala predstavo uveljavljenih razmejitev na ženski in moški spol ter naredila vidne tiste marginalizirane identitete, ki se nanašajo na koncept spola.

Urša Vidic, No mans land
2006, olje na platnu, 47 x 62 cm

Slika gledalca - tudi preko naslova - vodi do izjave umetnice o osvobajanju ženske kot spolnega subjekta. Avtorica je razstavljala tudi v Narodni galeriji kot nominiranka za nagrado Essl Award 2007 za osrednjo in jugovzhodno Evropo.

Vita Žgur, Abortus
2005, video, 5'35''

Vita Žgur je za video Abortus prejela študentsko Prešernovo nagrado. Umetnica se posveča problematiki abortusa pri nas in po svetu. Delo je politično kritično nastrojeno proti omejevanju osnovnih človekovih svoboščin in je trčilo tudi ob poskuse takrat še "nove vlade", ki je od konca leta 2005 dala v tek postopke za omejevanje pravice do splava.

Projekt je nastal na podlagi teoretskih zaključkov, ki jih je avtorica projekta in kuratorica Ana Grobler zapisala v svoji diplomski nalogi Feministična umetnost v Sloveniji. Vplivi ženskih skupin, gibanj in družbenega okolja (ALUO, 2008), ki doslej najbolj temeljito evidentira feministična umetniška dela iz slovenskega prostora in bo v kratkem izšla v knjižni obliki pri Inštitutu Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.