Sen/za televizijo/a

Miha Vipotnik, Alastair Stone, OM Produkcija
Nastopajoči: Maja Boh, Dušan Rogelj, Andrej Trobentar
Sodelujoči: Luka Dekleva, Luka Prinčič

Multimedijski dogodek: Galerija Jakopič, ponedeljek, 4. maj 2009, od 18.30 do 23.00
Razstava: Galerija Vžigalica, 5.-17. maj 2009, odprtje, torek, 5. maj 2009, ob 19.00

Obveščamo vas o projektu Mihe Vipotnika, sodelavca SCCA pri programih Videospotting, Videodokument in koncipiranju AV arhiva.

V Galeriji Jakopič se bo 4. maja 2009, od 18.30 do 23.00 zgodila ponovna uprizoritev oziroma nadgradnja multimedijskega projekta Videogram 4, tokrat z naslovom Sen/za televizijo/a, delo režiserja, akademskega slikarja in video umetnika Mihe Vipotnika. Delo je bilo originalno predstavljeno natančno pred tridesetimi leti v Jakopičevem paviljonu, ob zaključku razstave Slovenska likovna umetnost 1945-1978.

Multimedijskemu projektu bo v torek, 5. maja 2009, ob 19. uri sledilo odprtje razstave v Galeriji Vžigalica, kjer bo ob projekciji nove nadgradnje projekta z avdiovizualnimi manipulacijami Luke Dekleve in Luke Prinčiča, ki bo nastala prejšnji dan v Galeriji Jakopič, predstavljen tudi arhivski del z dokumentarnimi fotografijami iz studia RTV Ljubljane in dokumenti iz obdobja nastajanja prvotnega projekta Videogram 4 ter restavrirani video trakovi.

9. maja 2009 ob 23.00 bo na 1. programu RTV Slovenija ponovno predvajana oddaja Videogram 4.

Projekt bo dokumentiran tudi na spletni strani www.videogram4-senzatelevisione.com.

Videogram 4 je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljal prvo eksperimentalno raziskovanje televizijske produkcije pri nas, priznano v okviru institucij in kritikov. Projekt je radikalno posegel v analogno sliko in podobo televizijskega programa ter kot tak vplival tudi na razvoj same televizije. Z eksperimentiranjem in raziskovanjem možnosti, ki jih je nudila snemalna tehnologija v hermetičnih studiih RTV Ljubljana, je Miha Vipotnik, skupaj s televizijskimi strokovnjaki, širil meje uporabnosti nadzorovanega frekvenčnega območja slike in vizualne prepoznavnosti signala ter pri tem težil k predrugačenju televizijskega jezika. V Videogram je vpeljal nekakšen babilonski jezik neartikuliranih glasov in podatkov. Nastalo je soustvarjanje, ki je vodilo k bolj fleksibilnemu razmišljanju o uporabnosti samega medija v tehnološkem smislu. Prefinjena elektronska slika se je odmaknila od normativnih standardov oddajanja in preko manipulacij in transformacij prešla v območje likovnega. S tem se je spremenila v zvočno vizualne senzacije z negotovim izzidom, saj je bil proces ustvarjanja pomembnejši od samega produkta. Z dopuščanjem tovrstnega eksperimentiranja v okviru javne televizije je RTV Ljubljana nevede močno zarezala v razvoj video umetnosti pri nas. Ta proces bi bil kje drugje, v kontekstu logike kapitala zahodnih televizijskih hiš, v tistem času nepredstavljiv.

Pomemben del novega projekta predstavlja arheološki pristop k raziskovanju medija kot nosilca spomina. Poleg ohranjenega enokanalnega traku se bodo namreč s saniranjem ostalih video trakov, ki so bili uporabljeni pri originalnem projektu, sestavljali delci izginjajočih posnetkov, znotraj katerih se razkrivajo plastenja in novi zorni koti. Na ta način se podoba, ki bi bila sicer izpostavljena pozabi, preverja in ponovno arhivira. Enako pomembno je tudi dokumentiranje in ponovno arhiviranje ostalih dokumentov, vezanih na nastajanje Videograma 4. Spomin pri tem igra vlogo nezanesljive priče pri zgodovinjenju. Avtor z novim projektom tako nikoli ne more in niti noče narediti natančnega posnetka nečesa, kar se je zgodilo v preteklosti. Toliko bolj, ker bodo isti protagonisti v ponovitvi performansa, čeprav se bodo držali originalne partiture, odreagirali drugače, tako na sebe kot na že obstoječi posneti material. Kot že v preteklih Vipotnikovih delih se bo pretekla situacija uporabila kot izhodišče za uprizoritev nove. Projekt po tridesetih letih tako ne bo zgolj rekonstrukcija preteklega, temveč njegova nadgradnja oziroma njegovo nadaljevanje in ponovna uprizoritev, ki bo tokrat zaživela v drugačnem kontekstu. Nekoč nedostopen RTV studio bo tokrat zamenjan z v galeriji vzpostavljenim studiom, kamor bomo imeli vsi dostop. Analogno tehnologijo bo dopolnjevala digitalna, prvotnim ustvarjalcem pa se bodo pridružili novi. Ob uporabi obstoječega video materiala se bo z intervencijami različnih ustvarjalcev na sami lokaciji nadgrajevala nepredvidljiva izkušnja realnosti, ki bo skozi proces ustvarjanja in snemanja v živo nastajala pred nami, kot palimpsest performansa in audiovizualnih intervencij različnih ustvarjalcev. Preko satelita in spleta bo izkušnja realnosti presegla sam galerijski prostor in po principih televizijskega programa dregnila v televizijski čas, ki mu vlada korporativna logika kapitala, v kateri ni prostora za negotovosti in nedefiniranosti. Čas, ki ga sicer televizija skozi princip kapitala prodaja, bo tukaj popolnoma brezpredmeten in brez vrednosti. Galerija Jakopič bo tako postala odprta platforma, kjer se bo adaptiran performans nastopajočih (Maja Boh, Dušan Rogelj, Andrej Trobentar) ponovil. Rekonstrukcija bo umestila prvotni projekt v sodobni čas tudi preko zvočnih video manipulicij Luke Prinčiča in Luke Dekleve, ki jih omogoča digitalna tehnologija. Pri slednji je ravno tako odprto polje sivih con tehnoloških možnosti, v katerih ni možno predvideti rezultata.

Spletna stran projekta: www.videogram4-senzatelevisione.com
Produkcija: Miha Vipotnik, Alastair Stone, OM Produkcija
Dodatne informacije: Sonja Zavrtanik, koordinatorica projekta in predstavnica za odnose z javnostmi (telefon: 041 345 468, e-mail: sonjazavrtanik@siol.net

V sodelovanju z: Mestni muzej in galerije mesta Ljubljane, Galerija Jakopič, Galerija Vžigalica
Generalni pokrovitelj: RTV Slovenija
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana