Igor Eškinja: The Near and the Elsewhere

7. 4.-1. 5. 2011
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana

Obveščamo vas o projektu Sonje Zavrtanik, asistentke šole za sodobno umetnost Svet umetnosti.

Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave v četrtek, 7. aprila, ob 20. uri v Galerijo Škuc.

Hrvaški umetnik Igor Eškinja nas s svojimi prostorskimi instalacijami vedno postavlja v negotove situacije, razpete med iluzijo in realnost, vidno in nezaznavno, materialno in nematerialno in na tak način destabilizira našo zaznavo realnega. V tem razmerju lahko razumemo tudi razstavo The Near and the Elsewhere, kjer se s povsem novim projektom, posebej pripravljenim za Galerijo Škuc, prvič samostojno predstavlja slovenski publiki. 

Vabljeni tudi na pogovor z umetnikom Igorjem Eškinjo v četrtek, 21. aprila, ob 18. uri.

Kustosinja: Sonja Zavrtanik
Razstava je del programskega sklopa Local Talk.

Eškinja za izhodišče svojih del vzame realen prostor, ki ga skupaj z objekti v njem dematerializira, nato pa ga mora gledalec na ravni domišljije ponovno sestaviti v podobo otipljive realnosti. Prostor se pri tem napolni, kot bi se vsi elementi aktivirali z našim pogledom, in tako dobi volumetrično globino in monumentalnost. Objekti pri tem prehajajo iz dvodimenzionalnega v tridimenzionalno, pri čemer se gibljejo na meji med abstraktnim in figurativnim in so kot priče krhke realnosti podvrženi minljivosti. Eškinja načrtno izbira med preprostimi, banalnimi predmeti, pa naj bodo to lepilni trak, električni kabli ali prah, ki jih po koncu razstave zavrže. Fokus avtorjevega raziskovanja je vizualni imaginarij sodobnosti. Galerija predstavlja katalog form, situacij in podob, ki jih umetnik uporabi za raziskovanje le-te ter položaja posameznika znotraj nje. Iztočnica tega projekta ni kot v njegovih prejšnjih delih notranji oziroma galerijski prostor, temveč sodobno mesto. Znotraj tega nas sooči z nekraji, ki so lastni stanju nadmodernosti sodobnega sveta. O njih Marc Augè govori kot o prostorih, kjer niso simbolizirani niti identiteta niti razmerje niti zgodovina. Prostori, kjer je možno sobivanje ali skupno prebivanje, a v njih ni skupnega življenja. Nakupovalna središča, avtoceste, čakalnice na letališčih predstavljajo kraje, s katerimi smo vsi domači, kjer sodoben človek preživi vedno več časa. Končno kot del serije uniformiranih, nevtralnih prostorov lahko razumemo tudi belo kocko. So kraji, ki so povsod in obenem nikjer. Prostori, odnosi, konteksti se tako danes razkrajajo v nematerialnost. Posameznik je od samega sebe razsrediščen. Ima naprave, ki ga postavljajo v nenehen stik z najbolj oddaljenimi konci zunanjega sveta, in paradoksalno lahko živi v intelektualnem ali vizualnem okolju, ki je povsem neodvisno od njegove neposredne fizične okolice. Nasprotje nekrajem pa so kraji, realni prostori, kjer se posamezniki lahko identificirajo ter simbolizirajo razmerje vsakega posameznika do njega samega, do drugih in njihove skupne zgodovine. Kraji in nekraji kot dva nasprotna pojma se na razstavi manifestirajo kot pozitiv in negativ, kot polno in prazno. Nekraji, izpraznjeni vizualnosti, in kraji, simbolizirani z dekorativnimi zidnimi tapetami, ki jih Eškinja vzame iz konteksta vsakdana neke minule preteklosti. Takrat so bile za višji sloj prebivalstva oziroma meščanstva simbol identifikacije, blagostanja in stabilnosti, danes so zamenjane s pojmi fleksibilnosti in fluidnosti. A nekaj ponovno zmoti našo zaznavo. Eškinja tapete realtikulira, da dekoracija, katere funkcija je vedno bila zgolj všečnost, ni več samo to. Znajdemo se pred vdorom realnosti iz zunanjega sveta. Dekorativni element je nepričakovano postal plevel kot najbolj banalna rastlina, ki predstavlja mikrokozmos na ravni sodobnega mesta. Vsiljuje se kot motnja v urbani krajini, kot entropija, kot prispodoba nečesa, česar modernemu urbanizmu ni uspelo izpuliti v prizadevanjih po uspešnem trajnostnem prostorskem razvoju in integriranju sivih con in degradiranih območij v mestu. Plevel/narava z neskončno večjimi sposobnostmi prilagajanja kot navadne rastline/družba lahko preživi v najbolj trdovratnih razmerah in progresivnemu razvoju navkljub ponovno prevzema te prostore. Če sledimo razmišljanju Bruna Latoura v knjigi We have never been modern, je modernizem vpeljal jasno ločnico v razlikovanju med naravo in družbo. Pri problemih, ki pestijo sodobnost, kot so vprašanja globalnega segrevanja, pandemij, biotehnologije, pa postaja preprost dualizem narave/kulture nemogoč.

Eškinja na razstavi vpelje nov izraz, ki se razlikuje od sicer čistega, elegantnega, minimalističnega pristopa predhodnih del. Z reartikulacijo stilistično preživete forme dekorativnih zidnih tapet stopi na področje kiča. A ravno s to formo kot metaforo končno lahko pove zgodbo posameznika, ki v svojem mikrokozmosu, izpraznjenem velikih utopij in ideologij, ki so zaznamovale 20. stoletje, tke lastno identiteto, tako da išče referenčne točke v kolažu form in banalnih predmetih minule preteklosti.

Sonja Zavrtanik

Galerija Škuc

[Objavljeno: 4. 4. 2011]