Arhiviranje video umetnosti v perspektivi tehnoloških in socioloških sprememb

Arhiviranje večmedijske umetnosti. Trije primeri
Dogodek z razstavno predstavitvijo modela arhiviranja večmedijske umetnosti

19. 11.-6. 12. 2010
Projektna soba SCCA, Ljubljana

Ena od najbolj pomembnih značilnosti sodobne zahodne civilizacije je resen odnos do arhiviranja. Še bolj kompleksen pa je ta odnos v primeru arhiviranja sodobne večmedijske umetnosti, kjer je problem večplasten. Razen čistega ohranjanja informacije obstaja tudi potreba po reprodukciji konteksta, v katerem je bila umetnina realizirana. Ker avdiovizualna umetnina pogosto ni zgolj avdiovizualni signal, ampak cel kup enakovrednih dogodkov, je arhiviranje tudi razmislek o možnih načinih reprodukcije umetnine. Ravno to je bila tema dogodka, ki se je začel 19. novembra 2010 v Projektni sobi SCCA pod naslovom Arhiviranje večmedijske umetnosti. Trije primeri.

Trije povsem različni pristopi so služili za razmislek o možnih problemih arhiviranja in predstavljanja umetnin. Ker je arhiviranje predpogoj za reprodukcijo umetnine, bi idealna strategija bila, da se razmisli o možnih spremembah umetniških kontekstov. Če povzamemo Foucaultovo teorijo diskontinuitete diskurza, potem je jasno, da trenutno stanje, v katerem "kraljuje umetnik", ni nekaj absolutnega in nespremenljivega. Zato pri arhiviranju ni pomemben le odnos med umetnino in umetnikom, ampak tudi odnosi med občinstvom in umetnino, ali celoten kontekst tehnološkega nastanka umetnine, pri katerem – odvisno od tehnologije –  pogosto sodeluje več oseb.

V performansu Nike Špan Polucija v umetnosti (2008) igra pomembno vlogo občinstvo, brez katerega umetniški dogodek ni mogoč. Prav zato je pomembno na najboljši možen način dokumentirati vlogo občinstva. Pri projektu Mihe Vipotnika Videogram 4 (1976/79; 2009) je celoten proces, sprva realizacija umetnine in pozneje restavracije traku, pokazal, da se je v obdobju tridesetih let nosilec večkrat zamenjal. Kinetična video instalacija Stanje Stvari (2007) Nevena Korde je za arhiviranje še dodatno zahtevna, ker je sestavljena iz mehaničnih in avdiovizualnih tehnik.

Video umetnost se zaradi občutljivosti nosilca ne more pasivno arhivirati, ampak je arhiviranje prilagajanje novim načinom branja digitalnega zapisa. Na treh prikazanih primerih pa je vidno, da se s temi novimi pristopi ohranjajo tudi stari. Množica objektov, ki predstavljajo sleherno umetnino, ni nikoli zaključena. Podoben dogodek v prihodnosti pa bo moral dodati nove elemente, ki bodo sestavljali nadgrajen kontekst določene umetnine.

Andrej Pezelj

POVEZAVE

• Napoved dogodka

[Objavljeno: 23. 12. 2010]