Ali je portret lahko nadomestek za realno izkušnjo umetnine?

Dokumentarni portret umetnika in umetnine

20. september 2011
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Pogovor z avtorji oddaj Zemiro Alajbegović, Arnetom Brejcem, Tomažem Brejcem in Amirjem Muratovićem je vodila Barbara Borčić.

V Projektni sobi SCCA je potekal pogovor na temo dokumentarnega portreta umetnikov. Iz bogatega fonda različnih pristopov k problemu dokumentiranja umetniških praks se je pogovor osredotočil na že realizirane serije portretov, in sicer Zapeljevanje pogleda Amirja Muratovića, Besede in slike Tomaža in Arneta Brejca in Podobe Zemire Alajbegović in Nevena Korde. Dogodek se je začel s projekcijo izbranih oddaj iz vsake od serij, temu pa je sledil pogovor o izkušnjah avtorjev in umetnikov in na splošno o željah in težavah, ki jih prinaša problem portreta slehernega umetnika ali umetnine.

Tri omenjene serije se problema portretiranja lotevajo na zelo različne načine. Zapeljevanje pogleda se osredotoča predvsem na umetniško prakso in sam proces nastajanja umetnine. Pogosto portret slehernega umetnika nastaja skozi daljše obdobje, znotraj katerega lahko vidimo različne etape nastanka iste umetnine. Amir Muratović je govoril o problemih realizacije. Znano je, da se v snemalnem procesu izvede ponovitev sleherne umetniške prakse, ki zdaj ni več izvirna in zato lahko deluje plitko in neresnično. Naloga režiserja je torej, da poskuša ujeti umetnika pri ustvarjanju in da čim manj vpliva na pogosto samotni, ustvarjalni proces. Glavni cilj Muratovića je torej vedno bil minimalizirati svojo pozicijo tujca v ateljeju.

Beseda in slika rešuje problem portretiranja umetnika drugače kot Zapeljevanje pogleda. Ko se pri Muratovićevih oddajah umetnina pojavlja »ob strani« in je samo opravičilo za umetnikovo ustvarjanje, je pri Brejčevih Besedah umetnina tretirana kot nekakšna platforma za posredni portret umetnika. Umetnik torej ni nikoli dejansko prisoten. O njegovem početju, a pogosto tudi o njegovem karakterju, sodimo preko interpretacije Tomaža Brejca. Gre za psihološko-estetsko izkušnjo, dokaj osebno in, kot sta povedala Tomaž in Arne Brejc, izkušnjo, ki je bila realizirana z veliko improvizacije in z malo finančnih sredstev. 

Serija dokumentarnih portretov Podoba Zemire Alajbegović in Nevena Korde pa je vezana na video umetnike. Zato je že pred samim snemanjem obstajalo več izraznih možnostih. Pomembno je, da že oddaja Podoba deluje kot video umetnost. K portretu pristopa tako, da je tudi končni izdelek nekaj več od dokumentiranja. Kot celota nima tiste težnje po objektivnosti, ampak si dopušča umetniško interpretacijo umetniškega delovanja. Umetnik je bil pogosto vpet v proces realizacije Podobe, ki lahko deluje popolnoma samostojno, tudi če ji odvzamemo dokumentarno funkcijo.

Diskusija, ki je sledila projekciji, je razen že omenjenih vprašanj postavila tudi vprašanja o smislu arhiviranja in katere institucije prevzemajo odgovornost dokumentiranja. Jasno je, da je v današnji digitalni dobi portret nekakšen nadomestek za realno izkušnjo umetnine. A glede na različnost dokumentarnih tehnik lahko pomislimo, da je polje dokumentacije tako široko kot samo polje umetnosti.  

POVEZAVE

• Napoved dogodka

[Objavljeno: 30. 9. 2011]