Grenkosladka preteklost
fotografska razstava

Aleksandras Macijauskas in Antanas Sutkus

Koncept razstave: Raminta Jurenaite in Lilijana Stepančič

Galerija Loža (Obalne galerije Piran), Koper, 6.-20. junij 1997;
Mestna galerija Ljubljana, 1.-30. julij 1997.

Razstavo je pripravil SCCA-Ljubljana v sodelovanju s SCCA-Vilnius.
Razstavo v Kopru je na otvoritvi predstavila Raminta Jurenaite, direktorica SCCA-Vilnius, v Ljubljani pa Barbara Borčić, direktorica SCCA-Ljubljana.

Grenkosladka preteklost

V "obdobju odjuge" - v poznih petdesetih letih - je ustvarjanje Antanasa Sutkusa in Aleksandra Macijauskasa odločilno vplivalo na fotografijo v nekdanji Sovjetski zvezi.

Če hočemo razumeti, kaj so pomenila ta dela v času, ko so nastala in bila prvič razstavljena, moramo vedeti, kakšne so bile tedaj razmere v nekdanji Sovjetski zvezi. Baltiške države, ki so bile zadnje priključene imperiju, so na področju umetnosti uživale več svobode kot drugi deli države, vendar pa so bile omejitve še zmerom večje kot na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem ali v Sloveniji. "Obdobje odjuge" je ublažilo nasilnost totalitarizma, ni pa je odpravilo. To je bil čas, ki mu je dala pečat nekakšna množična psihoza. Skoraj sleherni pripadnik inteligence je bil prepričan, da varnostne službe prisluškujejo njegovim telefonskim pogovorom, čeprav to ni bilo res, saj si država takega razkošja ni mogla privoščiti. To in podobne iracionalne fobije so zasejale KGB in z njo povezane službe z nekaterimi manifestacijami svojega delovanja.

Vse do Gorbačova in njegove perestrojke se ni dalo potovati, ni bilo svobode tiska, vladal je hromeč sistem delnih prepovedi, veljala pa so nekakšna pravila, kaj in kako je treba slikati, filmati, fotografirati, pisati, objavljati in pokazati.

V Litvi so le redki umetniki podpirali uradno državno ideologijo, vendar pa je večina prispevala svoj delež s sklepanjem večjih ali manjših kompromisov, s "pretkanim" pogajanjem ali kratko malo z molkom. V takem ozračju je imela vsaka odkrita beseda ali gesta vselej velik odmev.

Fotografije Antanasa Sutkusa in Aleksandra Macijauskasa, pa tudi drugih podobno mislečih fotografov, so na ljudi delovale kot prebujenje. Politična nota v njih ni bila očitna, vendar pa je bil njen jezik dovolj luciden, da se ga je dalo razumeti. V te fotografije se je namreč vrnilo vsakdanje življenje in njegove rutinske težave. Že samo to, da so razkrivale pomanjkanje osnovnega blagostanja, je bilo zelo pogumno. Neolepšana resnica je delovala kot družbenokritična alegorija.

Raminta Jurenaite, iz teksta v katalogu, ki je spremljal razstavo.

Antanas Sutkus, Pionir, Ignalina, 1964	Aleksandras Macijauskas, Veterinarska klinika št. 105, 1980
Antanas Sutkus, Brez naslova, Vilna, 1972	Antanas Sutkus, Na železniški postaji, Vilna, 1973
Antanas Sutkus, Vaški otroci pri preizkusu znanja za umetniško šolo, 2. žemaitija, 1969	Aleksandras Macijauskas, Veterinarska klinika št. 45, 1978