Kritična umetnost postavlja prava vprašanja!

Brez anestezije! ali Kritično o kritični umetnosti

Okrogla miza
Ponedeljek, 7. 12. 2009, ob 12. uri
Goethe Institut, Beograd

Kako govoriti o kritični umetnosti? Kako opredeliti njeno družbeno vlogo? Ali je to le retorično vprašanje, če predpostavljamo, da je danes vsaka umetniška praksa že v izhodišču kritična in odgovorna do aktualnega družbenega dogajanja?

V Beogradu so se na okrogli mizi o tem razgovorili Milena Kosec, umetnica iz Ljubljane, umetnika Vladan Jeremić iz Beograda in Igor Toševski iz Skopja ter kuratorica iz Zagreba, Nataša Bodrožić. Pogovor je moderirala beograjska kustosinja in kritičarka Maja Ćirić.

Maja Ćirić je uvodoma z metaforo anestezije orisala problemsko polje pogovora: spraševala se je, ali anestezija povzroči izgubo kontrole. Kritično umetnosti je moderatorka zoperstavila dominantnemu kulturnemu kodu in se pri tem oprla na Jacquesa Ranciera, ki kritičnost razume kot možnost re-/dekodiranja koordinat znanega sveta. Kot primere re-/dekodiranja je navedla tri umetniške projekte: Critical Run (Kopenhagen, 2009), v katerem se umetniški prostor destabilizira, tako da v njem ni možna diskusija, ampak je subjekt v stalni pripravljenosti za akcijo; The Yes Man, ki vstopa v dominantne sisteme množičnih medijev, kjer se je kolektiv mdr. pojavil tudi kot porte-parole BBC-ja; in Emergency Room, v kateri umetniki reagirajo na dnevno politiko z diskusijami in intervencijami.

Milena Kosec, zdaj karierna umetnice, nekoč pa uradna pooblaščenka Državice Ptičjestrašilne, je predstavila ustanovitev državice in svojo vlogo v njej. Njena predstavitev se je zaključila z akcijo Marička Pomagaj v Moderni galeriji v Ljubljani, v času pregledne triletne razstave slovenske umetnosti U3 Vulgata, ki jo je leta 2001 kuriral Gregor Podnar. Sodelovanje na razstavi je umetnica odklonila, ker za svoj prispevek ni dobila honorarja. Poudarila je, da je umetnost lahko kritična tudi kot manjša, velikokrat zgolj simbolna akcija, ki se zgodi ob pravem času in na pravem mestu - kar je ne nazadnje bila prav akcija Marička Pomagaj. Po razpadu državice je bila avtoričina umetniška zgodovina obremenjena s predmeti in materialnim. Zato se je Milena odločila, da bo njeno nadaljnje delo nematerialno, kar pa ne pomeni duhovno. Odločila se je, da svojega dela ne bo dokumentirala ali arhivirala. Zadnje delo je izmenjava daril - v galerijo obiskovalci lahko prinašajo darila, ki so jim odveč, in vzamejo, kar jim je všeč. Milena je danes karierna umetnica, ki potrebuje galerijo in galerista zaradi infrastrukture, družbene kariere in delovanja v svetu umetnosti. Moderatorka je Milenin prispevek komentirala kot primer kritike pravno-administrativnih form in opozorila na umetnika, ki v času kariere spreminja svoje pozicije.

Igor Toševski se v svoji umetniški praksi ukvarja z lingvističnimi aspekti, v katerih problematizira diskurz združene Evrope. Povedal je, da je velikokrat umetniška reakcija nujna, in opozoril na kontekst, ki umetnosti podeljuje kritičnost in umetniku kritično pozicijo v družbi. V Makedoniji je formalno umetnik v družbi izenačen s trgovcem ali samostojnim podjetnikom, kar je v enem od svojih del tematiziral tako, da je z žigom izdeloval portrete velikih formatov. V delu Territories (Skopje, 2004) je preizpraševal ozemeljske meje. Vzpostavljal je t. i. svobodna ozemlja, ki jih je zasedala umetnost. Na skopski ploščadi, ki je bila prodana cerkvi, je eno od svobodnih ozemelj zamejil v obliki križa. Čeprav je za akcijo dobil dovoljenje mesta, je bilo delo že po sedmih urah izbrisano, spremljale pa so ga številne javne polemike. Spraševal se je, ali je najuspešnejše kritično delo tisto, ki je provokativno in izzove javno reakcijo. Moderatorka je predstavitev zaključila s poanto, da je kritična umetnost odvisna tudi od vidnosti v javnem prostoru, avtonomna umetniška gesta pa kaže na subjekt, ki je politično definiran.

Nataša Bodrožić pravi, da je vsak kustos sodobne umetnosti izzvan h kritičnosti. Kritična umetnost je neposredno naslavljanje javnosti. Kot primer kulturnega aktivizma je navedla svoje sodelovanje z zagrebškim queer festuvalom, ki je odklon od heteronormativnosti prezentiral tudi v obliki medijskih kampanj. Po njenem mnenju je bila najuspešnejša kampanja leta 2007 s sloganom >Tudi homofobi so ljudje<. Fokus homofobije se je prestavil iz žrtve na storilca. Kot ena od članic kustoskega kolektiva Udruga slobodne veze se stalno preizprašuje o vlogi in poziciji kustosa. Kolektiv je prostor srečanj, diskusij in model samoizobraževanja. V svojih zadnjih projektih v Moldaviji je tematizirala prenos zahodnoevropskih modelov sveta umetnosti v države na Vzhodu. V projektu Kiosk so v javni prostor postavili modularno stanovanje, namenjeno manjši mestni skupnost za družbeno participacijo. V svojih projektih se največ ukvarja z načini subverzije prevladujočih modelov delovanja, strukturami mesta v mestu, mobilnostjo kot vsebino in vzvodom za družbeno delovanje. Moderatorka je predstavitev zaključila z orisom tiste pozicije kustosa, ki predpostavlja, da je neveden.

Vladan Jeremić je opozoril na referenta kritičnosti: komu je kritika sploh namenjena? Govoril je o dominantnih politikah in o radikalnih opozicijah in paralelnih sistemih. V svojih projektih s pomočjo kulture ozavešča marginalne skupine in se bori za njihovo družbeno integracijo. V videu Belvil (soavtorstvo z Reno Raedle, 2009) je tematiziral nasilno preganjanje Romov iz njihovih domov in zasilnih bivališč. Podobno temo je izbral že v svojem prejšnjem videu Under the Bridge (soavtorstvo z Reno Raedle, 2004), ko so romske družine pregnali izpod beograjskega mosta Gazele in jih razselili na srbsko podeželje, kjer so Romi ostali brez možnosti za delo in preživetje. Kot umetnik se stalno sprašuje, ali kritika v nekem trenutku postane hermetična ali pa res lahko sproži spremembe. Prav zato je emancipatoren in didaktičen moment za njegovo umetniško prakso izjemno pomemben.

Predstavitve je moderatorka povzela z vprašanji, ali se subjekt mora samoregulirati in kakšna je kritična praksa do današnjega neoliberalnega kapitalizma.

Milena Kosec je opozorila na nevarnost fokusiranja na manjše in izolirane družbene skupine, saj je to le izogibanje splošni družbeni klimi, ki se za vse slabša. Ker so vsi žarometi uprti le v eno skupino, postajajo obči problemi vse manj vidni. Borba za avtonomijo se nikoli ne bo končala.

Ali lahko umetnost in kulturna politika regulirata družbo? V Skopju je malo umetnikov, ki bi se želeli izpostavljati, prav tako ni alternativne scene, je povedal Igor Toševski. Maja Čirić je to komentirala kot zaprtost družbenih sistemov. Kot način prehajanja je omenila sodobne umetniške prakse in hibridne kontekste delovanja umetnikov. Diskusija je izpostavila tudi medije in njihovo vlogo, od cenzuriranja do večje vidnosti kritičnih umetniških praks. Nataša Bodrožič je opozorila, da se na mikropolitičnem nivoju pojavijo velikokrat prevelika ambicioznost in težnje po hitrih rezultatih. Dea Vidović, urednica Kulturpunkta, pa je kritično umetnost najustrezneje označila: kritična umetnost detektira probleme in postavlja prava vprašanja, v proces družbenih sprememb pa se ji ni potrebno vključevati v celoti.

Dušan Dovč

POVEZAVE

• Napoved dogodka
• www.seecult.org/vest/dometi-kriticke-umetnosti
• www.labforculture.org/en/moderators/dea-vidovic/blog/60458

Okrogle mize na temo umetnosti kot kritične prakse se je na pobudo Artservisa udeležila umetnica iz Slovenije, Milena Kosec. Okrogla miza je del projekta Let's Talk Critic Art(2009-2010), ki kritične aspekte sodobne umetnosti v državah nekdanje Jugoslavije preizprašuje (okrogle mize, javni intervjuji), dokumentira in arhivira (spletna dokumentacija, publikacija). Projekt vodi kulturni portal SEEcult.org (Srbija) s partnerji SCCA-Ljubljana / Artservis (Slovenija), Kulturpunkt (Hrvaška) in Forum Skopje (Makedonija).

Projekt Let's Talk Critic Art podpira Evropska kulturna fundacija.