Interna projekcija video del
Četrtek, 13. 4. 2017, ob 15.30 uri
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Postaja DIVA, spletni in fizični arhiv video in medijske umetnosti pri SCCA-Ljubljana, se je v šolskem letu 2016/2017 povezala z Gimnazijo Poljane, kjer smo pripravili video delavnico. Vodila jo je umetnica in kustosinja Maje Hodošček, udeležili pa so se je dijaki in dijakinje 3. letnika Gimnazije Poljane, klasična smer, šol. leto 2016/2017, razred prof. Nine Ostan.
Kako je potekala delavnica?
Dijaki in dijakinje so najprej lani decembra obiskali fizični arhiv Postaja DIVA. Vesna Bukovec, video umetnica, kuratorka in sodelavka arhiva, je pripravila izbor video del iz arhiva. Z izborom smo dijakom predstavili, kakšna dela arhiv zbira. Ogledali so si 17 video del, ki so kronološko segala od začetkov video umetnosti pri nas do danes. Žanrsko in estetsko smo izbrali karseda različna dela in jih razporedili v sklope: začetki video umetnosti, najdeni posnetki, glasbeni in plesni video, performans, animacija, (avto)portret, video poezija in dokumentarno. Omejili smo se tudi na dela s krajšo minutažo. Z izborom smo želeleli dijakom prikazati vsebinsko širino video del in raznolikost vizualnega jezika, ki ga omogočata gibljiva slika in tehnologija. Po zaključeni projekciji smo dela komentirali.
Dijaki so po ogledu imeli nekaj tednov časa za pripravo koncepta svojih del, vsebinsko pa se nismo želeli preveč omejevati. Kljub temu je dijake najbolj zanimala tema identitete. Sledila sta dva obiska mentorice Maje Hodošček na gimnaziji, kjer so dijaki začeli s produkcijo svojih del. Po nekajmesečnem delu in spletnem mentoriranju je v sklopu delavnice nastalo 7 del avtorjev: Nikolina Mlinarič, Rostja Močnik, Mila Peršin, Ivana Rosa, Tina Sbarbo, Veronika Štefančič in Zarja Zver.
Avtorji in avtorice kratkih filmov in video del:
Nikolina Mlinarič: Sami s seboj?
Moja prvotna ideja je bila odkriti, ali se res povezuje izbira pijače z našo osebnostjo. Ali se lahko vidijo podobnosti med ljudmi, ki pijejo isto kavo? Vendar sem med snemanjem prišla do spoznanja, da takoj, ko stopimo pred kamero, dobimo neko masko, ki nas ločuje od pristnosti. Težimo k istemu in ne drugačnosti. Čeprav so besede iskrene, lahko čutimo strah pred drugimi. Ali smo zadosti dobri, ali bomo dobro povedali? Zato se zapremo in govorimo najbolj nevtralne stavke, ki nas ločujejo od svoje edinstvenosti.
—
Zarja Zver: Patchwork
Patchwork (ali po slovensko krpanka) je uveljavljeni izraz za multiplo identiteto. Moj cilj je prikazati to množičnost in nestabilnost identitete posameznika, ki se tekom življenja ves čas spreminja in prilagaja okolju ter različnim situacijam. Kot medij za prikaz te lastnosti identitete, ki sem jo najprej začela opažati pri sebi, sem uporabila ples. Ples dopolnjujejo obleke, ki se nalagajo ena na drugo, tako kot se na nas nalagajo osebnosti, da nazadnje ne vemo več katero izbrati. V tem vidim izvor temeljnega vprašanja lastne eksistence, to je: Kdo sem? Ali moram izbrati samo eno izmed identitet, ali sem lahko vse skupaj, ali pa morda sploh nisem nobena izmed njih? In kdo ste vi?
—
Ivana Rosa: London
Sodobni London skozi oči turistke, ki je tam prvič. Utrip evropske prestolnice v 21. stoletju, vendar predstavljen v stilu starih črno-belih filmov, ob spremljavi swinga iz dvajsetih.
—
Mila Peršin: Bio jedan riđi čovjek
Kratko zgodbo Danila Harmsa Bio jedan riđi čovjek sta mi kot majhni deklici pred spanjem brala moja starša. Vsakič znova, ko sem jo slišala, sem se zelo nasmejala in prirastla mi je k srcu. Kot majhnemu otroku se mi ni zdela nič posebnega, kot ena izmed mnogih kratkih zgodb. Šele čez čas sem spoznala globoko absurdnost njene vsebine, take, ki je ponavadi ne slišimo. Ugotovila sem, da momenti njene bizarnosti povedo več o nas samih, kakor si mislimo na prvi pogled. Med drugim nas opozarja tudi na absurdnost dojemanja sveta, v katerem živimo. Moja starša sta v mojem primeru del celotne zgodbe, saj sta bila prva pripovedovalca moje zgodbe. Identiteta človeka je sestavljena iz okolja in njegovega dojemanja prostora in časa, v katerem živi.
—
Tina Sbarbo: Sprehod
Sprehod, v smislu našega sprehoda skozi življenje. V njem skušam prikazati zame pomembne ljudi, ki so sooblikovali mojo identiteto od rojstva do danes. Oblikovali so jo s svojimi dejanji, s svojimi čustvi, z vsemi trenutki, ki smo jih preživeli skupaj …
—
Rostja Močnik: Dvoboj
V vseh posnetkih si ogledujemo spor med dvema identitetama. Čeprav ne poznamo konteksta, vseeno vemo, kdo je junak in kdo antagonist. Vemo tudi, kdo bo na koncu preživel, ampak nikoli ne vidimo tega viška. Na koncu ugotovimo, da je spor v resnici med glavnim junakom in nami.
—
Veronika Štefančič: V bazen
Film skozi kolaž prizorov predstavlja dekliška telesa in njihovo gibanje. Poudarek je na krogih, vrtenju in oblinah kot dekliški formi. Družba nam postavlja zidove, me jih rušimo. Družba nam reče “ne jokaj”, mi jokamo še bolj.
Mentorica delavnice
Maja Hodošček(1984) je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru in magistrirala na Dutch Art Institutu v Arnhemu na Nizozemskem. Uporablja medij videa in instalacije, v svojem delu raziskuje socialne odnose skozi politiko sodelovanja in izmenjave, s posebnim poudarkom na reprezenetaciji v odnosu na dokumentarno. Svoje delo je predstavila na samostojnih razstavah (The Dreamers, Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb, 2016; Potrebujemo naslov, Galerija Škuc, Ljubljana, 2015 …) in na skupinskih razstavah (Onkraj naše oble, 8. Trienale sodobne umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 2016, South by South East. A Further Surface, Guangdong Times Museum, 2016; goEast – 16th Festival of Central and Eastern European Film, Wiesbaden, 2016; Travelling Communique, Muzej Istorije Jugoslavije, 2014 …). Leta 2010 je prejela nagrado OHO.
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana
V sodelovanju z: Gimnazija Poljane
Zahvala: Nina Ostan, Maja Hodošček
Kontakt: SCCA-Ljubljana, Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: 01 431 83 85, info@scca-ljubljana.si, www.scca-ljubljana.si