Aktivnosti sodelavcev & Postaja DIVA
NI VRNITVE
Samoperformans, instalacija
Galerija Alkatraz: četrtek, 29. 12. 2011, ob 19. uri

Dogodek bo izveden v dveh delih, in sicer 29. decembra v produkciji galerije Alkatraz performans NI VRNITVE in 10. januarja predavanje v produkciji SCCA-Ljubljana z razlagami in utemeljitvami izraznih sredstev, uporabljenih v performansu, v vsebinskem in formalnem smislu. Predavanje bo potekalo predvsem v smeri zanimanja in potreb Postaje DIVA pri definiranju lastnosti nosilcev video vsebin. Več informacij o predavanju pozneje.

NI VRNITVE
Samoperformans in instalacija
Četrtek, 29. 12. 2011, ob 19. uri
Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto

NI VRNITVE je sklepni performans letošnje sezone. Performans je poveden in v povezavi s proizvajanjem video signala in njegovim prenosom do končne projekcije. Projekcija v zvoku pripoveduje v razmazanih sivomodrih, melanholično navdihnjenih tonih o stiskah in upanju našega časa z vidika izmišljene družbene osebe. NI VRNITVE je izdelan v formi samoperformansa, kjer performer prevzame popolno odgovornost za vpisovanje smisla na vseh razsežnostih, od čustvenih, informacijskih, identitetnih do organizacijskih in izvedbenih. Takšna oblika je primerna za dokazovanje poetičnih predpostavk sedanjosti. NI VRNITVE je kompozicija v živo, sestavljanka usedlin ali strdkov časa s poetičnimi cilji vključevanja videa v intermedijsko področje.

Problematizacija informacije in medija, ki informacijo prenaša, ima seveda mnoge diskurze, mnogo načinov, kako jo definirati, zagrabiti, na kaj se osredotočiti. Mnoge poti so že bile prehojene, mnoge še bodo, večina možnih pa najbrž nikoli ne. Točneje, mentalna podoba rabi medij za svojo realizacijo, ta medij pa je istočasno medij shranjevanja. Rečemo: podoba je shranjena v tem in tem mediju, samoumevno pa je, ali si to priznamo ali ne, da je sprva upodobljena, šele potem lahko govorimo o hranjenju. Vendar česa? Ne mentalne podobe, temveč njenega opisa s sredstvi medija, v katerem jo bomo hranil. Od tod potem tudi pride upravičenost posumiti v preddeterminiranost orodij, da preprosto prenašajo naše odločitve (sindrom "človeka za kamero"). Na tej točki so, kot vedno, možne neštete poti. Umetnost naj bi bila tisto početje, ki v nekem mediju vtisne mentalno podobo, npr. miselni tok v govorjeno ali pisano besedo – hranilnik za upodobljen miselni tok je pisana beseda, tako je bilo vse do naših dni. Vidimo, da je medij sicer tehnika upodabljanja, opisa mentalne podobe, vendar je istočasno tudi hranilnik in prenašalec mentalne podobe. Se pravi, ne same mentalne podobe, temveč podobe mentalne podobe.

Vse to je zelo preprosto, vendar nikoli resnično brez ostanka. Ideološko zamegljeno je reči, da je umetnik tisti, ki je proizvedel umetniško delo. Bolj natančna perspektiva je, da je umetniško delo tisto delo, ki ga je proizvedel umetnik. Velikokrat te dve ravni sovpadata med sabo, in motnje ni videti. Ni pa nujno, da to sovpada. Pomembno se je zavedati, da lahko obstajajo različne zgodovine, kurikulumi različnih nivojev. Navkljub temu, da najbrž drži, da zgodovino piše zmagovalec, moramo mi delovati na tem, da je zmagovalec tisti, ki piše zgodovino.

Od tukaj, pa do iskanja užitkov v procesih, ki potekajo v obratni smeri, je le majhen korak. Takšni obratni procesi so npr. raziskovanje videa kot medija in ne kot izraznega sredstva vsebin. ("Vsebina" je tukaj mišljena kot nekaj, kar strukturira mentalno podobo v podobo – skupek "navodil", ki od "zunaj" sproti upravlja, prilagaja in omejuje neskončnosti tako mentalne podobe kot uporabljene tehnike upodabljanja.) Pot gre od oblikovanja električnih signalov za reprezentacijo stvarnosti k oblikovanju mentalne podobe in z vmesnimi tehničnimi, družbenimi in osebnostnimi korektorji k oblikovanju izdelka podobe. V ospredje pridejo lastnosti medija (električni signal) pri ustvarjanju/ohranjanju naših mentalnih podob.

ZAHVALA AVTORJA
Rad bi se zahvalil Boštjanu Čadežu, Branetu Ždralu, celotni Cirkulaciji 2, ki so mi neposredno pomagali pri tem projektu in brez pomoči katerih bi bil zdaj bistveno bližji začetku, kot sem. Upam, da jih ne bom razočaral.
Hvala tudi Boštjanu Kumperščaku, Luki Prinčiču, Galeriji Alkatraz, SCCA-Ljubljana, Bojanu Anđelkoviću za pomoč in izkazano zaupanje.
Vsi našteti in še kdo so mi pomagali poiskati poti do posameznih rešitev ali me še kako drugače spodbujali pri delu.

Neven Korda je umetnik, ki deluje na področju performativnih in projiciranih umetnosti. Raziskuje, prakticira in beleži čisto video umetnost v smislu raziskovanja video signala in ne žanrov ali vsebin, ki jih video posreduje. Ustvarja umetne, videu imanentne situacije, ki potrebujejo interakcijo telesa, glasu, zvoka in videa v živo ter računalniško posredovanje. Tovrstno ukvarjanje z videom je bilo zastavljeno na treh področjih: večmedijski performansi z manipulacijo s signali v živo, večmedijske instalacije, izpovedni filmi. Je režiser in avtor gledaliških predstav, avtorskih filmov, dokumentarcev in video spotov, obenem pa mentor in izvajalec delavnic uporabnega videa. Dejaven je na področju arhiviranja in ohranjanja video zapisov.

Projekt (predstavitev poti in rezultatov) je realiziran s pomočjo štipendije za intermedijsko področje Ministrstva za kulturo RS, ki jo je prejel avtor v letu 2011.

[Objavljeno: 23. 12. 2011]