Besede kot barve, barve kot besede*
Osrednja razstava festivala Dnevi poezije in vina 2015

26. 8.–29. 8. 2015
Stara steklarska delavnica, Ptuj
Odprto vsak dan od 11h do 21h

Srečko Kosovel, Leteča ladja, 1926 (iz arhiva Narodne in univerzitetne knjižnice, Ljubljana)

Umetnice in umetniki: Maja Burja, Avgust Černigoj, Primož Čučnik & Gregor Podlogar & Žiga Kariž, Matjaž Hanžek, Andrej Hočevar & Jaka Železnikar, Alenka Pirman, Srečko Kosovel, Anton Podbevšek, Zoran Srdić Janežič, Valérie Wolf Gang

Kuratorji: Dušan Dovč, Mihael Kelemina, Simona Žvanut
Oblikovalka razstave: Vesna Bukovec
Svetovalka: Saša Nabergoj

Odprtje razstave: sreda, 26. 8. 2015, ob polnoči

Predavanje: Dušan Dovč, Odsotna pesem je pesem,
sobota, 29. 8. 2015, ob 18.00, Stara steklarska delavnica

Studio 6 v sklopu festivala Dnevi poezije in vina 2015 pripravlja dva dogodka, ki raziskujeta odnos med likovnim in besednim umetniškim izrazom ter ju je moč umestiti med raziskovalne projekte, ki presegajo meje ene same umetniške zvrsti.

24. avgusta 2015, v Večerih pred Dnevi poezije in vina, bomo v Projektni sobi SCCA (Metelkova 6, Ljubljana) pripravili dokumentarno predstavitev pesniškega in likovnega projekta Oda na manhatnski aveniji (Čučnik, Podlogar, Kariž). Dva dni pozneje, 26. avgusta 2015, pa bomo v ptujski Stari steklarski delavnici pripravili osrednjo razstavo Besede kot barve, barve kot besede, ki bo zasnovana z mislijo na festivalski pesniški program in dogajanje – pa tudi na mesto Ptuj kot gostitelja. Predstavili se bodo avtorji, ki so na eni strani v besedi iskali, in še iščejo, likovno vrednost ali na drugi strani prostor za besede na platnu. Razstava bo v treh zaokroženih sklopih ponudila izbor citatov iz manifestov likovnih in literarnih ustvarjalcev, ki bodo obiskovalce iniciacijsko popeljali skozi zgodovino eksperimentiranja s podobo in besedo; predstavila bo umetnike slovenske avantgarde, ki so referenčni tako za slovensko likovno kot za literarno ustvarjalnost; sklenjena pa bo z umetniškimi deli in večmedijskimi instalacijami sodobnih ustvarjalcev.

V soboto, 29. avgusta, ko se festival končuje in razstava zapira svoja vrata, bo Dušan Dovč v predavanju z naslovom Odsotna pesem je pesem govoril o vizualni poeziji in pesniških besedilih, ki so bolj kot branju namenjena gledanju.

1. Naš pozdrav!, besedilo k razstavi
2. Odsotna pesem je pesem, predavanje
3. Dela na razstavi
4. Fotogalerija
5. Tiskovine
6. Življenjepisi umetnic in umetnikov
7. Fotografije za medije
8. Objave v medijih
9. Kolofon

1. Naš pozdrav!

Avgust Černigoj je leta 1927 veličastno pozdravil mednarodno revijo za novo umetnost TANK. Njegov pozdrav kliče po novi umetnosti, po lepoti nove religije in nove pravičnosti. Černigojev himnični nagovor, objavljen v št. 1½ revije TANK, je tudi z grafičnimi poudarki (klicaji, oklepaji, podčrtane besede) napovedal, da je zdaj čas za kolektivni umetniški izraz budeče se generacije. To je bil čas slovenske zgodovinske avantgarde na začetku 20. stoletja, ko smo se tudi Slovenci pridružili revolucionarnim estetskim težnjam v Evropi. Pri nas so za kozmopolitizem zaslužni zlasti posamezniki, ki so programsko združevali različne umetniške prakse (glasba, literatura, gledališče, likovna in uporabna umetnost) in s svojim vizionarstvom navduševali sodobnike – pa tudi vse poznejše generacije.

Anton Podbevšek (1898–1981) je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev novomeške pomladi, Avgust Černigoj (1898–1985) je na Tržaškem kot nekdanji študent weimarske šole Bauhaus vnašal v svojo sredino koncept celostne umetnine, ki poleg različnih medijev vključuje tudi izjemen filozofski uvid in politični angažma. Pesnik Krasa, Srečko Kosovel (1904–1926), pa svojo renesanso doživlja vedno znova – njegova politična in človekoljubna drža nam danes nastavlja zrcalo, kako biti človek med ljudmi. Ustvarjalnost vseh treh pa vedno znova prepleta besedo z njeno podobo, poetičnost z likovnostjo, črko s črto. In prav tu smo zasidrali Naš pozdrav! z željo, da obudimo uporniškega duha slovenske avantgarde, da mlajšim generacijam predstavimo odkritosrčno in raziskovalno držo naših avantgardistov in da občinstvu festivala Dnevi poezije in vina 2015 predstavimo drugačno, likovno poezijo.

Razstava (nastala je v okviru Zavoda za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana) je tretja po vrsti, s katero raziskujemo razmerja med likovno in literarno ustvarjalnostjo. Tokrat se je tehtnica nagnila na stran literatov in pesnikov. Pri izboru del so nas vodili še prostor Stare steklarske delavnice s svojo zgodovinsko patino, formalna in vsebinska podobnost umetniških del in ne nazadnje možnost pridobivanja in rekonstruiranja gradiva, ki je večkrat težko dostopno ali izgubljeno. Razstava ni retrospektivna ali tematska (za to skrbi Miloš Bašin, kustos in vodja Bežigrajskih galerij 1 in 2 v Ljubljani, ki redno pripravlja razstave vizualne in konkretne poezije), ampak jo najbolje označuje asociativni način kuriranja, ki razkriva povezave med literarnim in likovnim v obdobju od sredine 20. let prejšnjega stoletja, ko so nastala prva dela na razstavi, do danes, kar prikazuje projekt Maje Burja, narejen prav za tokratni festival.

Uvod v razstavo je Moj pozdrav! (1927) Avgusta Černigoja, ki ga dopolnjuje izbor programskih in manifestnih besedil nekaterih sodelujočih umetnikov. Maja Burja vstopa v ta kontekst s situacijo z naslovom (Pred)prostor (2015). Umetnico smo povabili, da v dialogu z mojstri avantgarde predstavi, kako najmlajša generacija umetnikov lahko "misli avantgardistično" in ali je v današnjem času izostrenih produkcijskih pogojev v kulturi sploh možno "biti vizionar in upornik". Njen odgovor je minimalističen. Njeno umetniško delo zastavljajo fragmenti besedila v obliki posameznih razglednic, ki jih lahko obiskovalec vzame, in napis nad vhodom v razstavni prostor, ki prav tako dopušča poseg.

Prvemu "soočenju" sledita Leteča ladja (1926), lepljenka Srečka Kosovela, in Konstruktivistična pesem (1927) Avgusta Černigoja, ki postopek kolažiranja prikazujeta v obliki časopisnih izrezkov in tipografskih nians rokopisa. Černigoj je tipografijo raziskoval vse svoje življenje – tudi na razstavljenih grafikah in kolažih (1955–1980). Z zvočnim posnetkom Antona Podbevška, ki bere svoje pesmi, pa smo poskusili ujeti performativnost, s katero je Podbevšek leta 1920 zbujal veliko pozornost kulturne javnosti v Novem mestu in Ljubljani.

Tretji sklop ali časovni postanek datira v šestdeseta leta 20. stoletja, ko so nastajale prve publikacije, ki so razprle vprašanja prestopanja meja različnih umetniških praks in njihovega povezovanja v celovita umetniška dela. Mednje sodi tudi razstavljeni zbornik EVA (edicije OHO, 1966). Prostor za pesniški eksperiment je bil takrat tudi študentski časopis Tribuna; na razstavi so vizualne pesmi Vrata, Škarje in Nebotičnik (1967) Matjaža Hanžka prikazane v originalu in z objavo v Tribuni. Njegov Nebotičnik je po štiridesetih letih postal kinetičen, ko ga je Alenka Pirman vključila v serijo Najlepše pesmi (2006) in z novimi tehničnimi možnostmi (orodje powerpoint) animirala kot poklon nekdanji "racionalni poeziji prihodnosti".

Današnji, tehnološko "zapolnjen" čas, je poeziji omogočil, da se je naselila na spletu in v videu, pa tudi na javnih prostorih kot večmedijska in performativna branja. Jaka Železnikar nam z zornega kota elektronske poezije prikazuje Šalamunove verze (soavtor Andrej Hočevar, 2015) in portret Srečka Kosovela (2004), ki ga je leta 1926 naredil prav Avgust Černigoj. Primož Čučnik, Gregor Podlogar in Žiga Kariž so vizualno-zvočno-semantičen projekt Oda na manhatnski aveniji (2003) postavili v obliki site-specific instalacije. Zoran Srdič Janežić (Počečkane besede, poezija Jana Putrle Srdić, 2005) in Valérie Wolf Gang (Oddaljen spomin, 2014) pa poezijo spreminjata v gibljive slike in video poezijo. Wolf Gang se je s poetično narativnostjo, ki jo omogoča kamera, znašla na enigmatični ladji Galeb, ki je bila sprva tovorna ladja za prevoz banan, nato vojaška križarka, državniška ladja predsednika Tita in nazadnje predelana v šolsko ladjo. Zdaj je zapuščena zasidrana v reškem pristanišču. Kosovelova ladja pa je na srečo poletela.

Dušan Dovč

2. Odsotna pesem je pesem, predavanje

Dušan Dovč: Odsotna pesem je pesem
Predavanje o vizualni poeziji in pesniških besedilih, ki so bolj kot branju namenjena gledanju

Sobota, 29. avgust, ob 18. uri, Stara steklarska delavnica
Dnevi poezije in vina 2015, Ptuj

Literarna teorija in zgodovina sta se do vizualne poezije opredelili na različne načine: prepoznali sta jo kot kreativen literarni eksperiment ali pa kot nekaj, kar kratko in malo sploh ni poezija. Ne glede na odločitev za ali proti, se je upravičeno spraševati, kako vizualna poezija presega tradicionalna jezikovna in pesniška sredstva in se spremeni v neko drugo, sestavljeno umetniško prakso, ki je zapustila književne institucije in se zatekla v galerije.

Predstavitev v PowerPointu (20,3 MB)

3. Dela na razstavi

Foto: Boris B. Voglar

Predstavitev del

4. Fotogalerija

• Otvoritev razstave
• Postavitev del

5. Tiskovine

• Galerijski list (pdf)
• Plakat (pdf)

6. Življenjepisi umetnic in umetnikov

Maja Burja, rojena 1992 v Celju, je po končanem šolanju na I. gimnaziji v Celju v študijskem letu 2011/2012 študirala likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 2014/2015 je vpisana v tretji letnik univerzitetnega študija 1. stopnje slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svoji umetniški praksi deluje na področjih videa, fotografije, slikarstva, knjige umetnika, javnih intervencij in kiparstva. Sodelovala je pri več skupinskih razstavah (STIK/H , Fürstova hiša, Ptuj, 2014; Vseeno, Sokolski dom, Škofja Loka, 2014; Prenosi, Razstava študentov ALUO, Galerija Škuc, Ljubljana, 2015; idr.), performansih ter pri digitalni scenografiji za opero Larryja Coryella Vojna in mir (Cankarjev dom, 2014).

Avgust Černigoj je bil rojen leta 1898 v Trstu, umrl je leta 1985 v Sežani. Černigoj je legenda slovenske konstruktivistične in novo-kolektivistične umetnosti ter eden najvidnejših predstavnikov avantgardnih gibanj. Kot udeleženec weimarske šole Bauhaus je ustvarjal izredno multimedijsko: čeprav ga najbolj poznamo po njegovih grafikah, je ustvarjal tudi konstruktivistične makete, slike, scenografije, kolaže ter risbe s svinčnikom in flomastrom.

Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo in dom (2007) je leta 2008 dobila nagrado Prešernovega sklada, zbirka Kot dar (2010) pa Jenkovo nagrado za leto 2011. Njegova zadnja pesniška zbirka je Mikado (2012). V Novih pristopih je bila objavljena njegova knjiga esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu (2008). Iz poljščine in angleščine je prevedel številne avtorje, knjižno pa je (so)prevedel C. Miłosza, Mirona Białoszewskega, Piotra Sommerja, Marcina Świetlickega, Adama Wiedemanna, Eugenyusza Tkaczyszyna Dyckega in Johna Ashberyja, Franka O'Haro, Elizabeth Bishop). Je odgovorni urednik revije Literatura in ustanovitelj ter urednik založbe Šerpa. Sodeloval je na ploščku Košček hrupa in ščepec soli in je član skupine Čučnik Pepelnik Grom. Rojen je, živi in dela v Ljubljani.

Matjaž Hanžek, rojen 13. 8. 1949 v Slovenj Gradcu, je diplomiral iz sociologije na FSPN v Ljubljani. Bil je član skupine OHO in skupine Katalog. Piše poezijo kot jezikovno igro in konkretno poezijo. V okviru OHO je izdal 12 kartic, 117 izvodov (škatla z vloženimi 117 karticami besedil ali risb, 1968). Izdal je več pesniških zbirk: Prostorska knjiga, 1967; Štiri pesmi (1967/68); Iščemo pesmi, kje so?, 1969; Delitev – množitev (kartice-listi, edicija OHO), 1969; Štirje ciklusi istih pesmi, 1978; Osnutek, 1972; knjiga Zamorc, 61 tekstov, 1977;PU – Programirana umetnost, Problemi, 1978; Projekt: afghjk, 1973/1982; Pesem za Vojvodino I. in II., 1981. Razstavljal je v Gorenjskem muzeju Kranj, 1982; v Prostoru proširenih medija, Zagreb, 1982, 1984; v Knjižnici Jožeta Mazovca, Ljubljana, 1992; na skupinskih razstavah vizualne poezije v Bežigrajski galeriji, 1999, 2001, kjer je imel leta 2004 svojo pregledno razstavo z naslovom Popravljanje literarne zgodovine.

Andrej Hočevar (1980), pesnik, kritik, urednik in oblikovalec knjig, je od leta 2006 član uredniškega odbora LUD Literatura in od leta 2008 glavni urednik zbirke Prišleki. Po tem, ko je bil nekaj let urednik za kritiko v reviji Literatura, je postal ustanovitelj in odgovorni urednik elektronskega medija www.ludliteratura.si. Hočevar je osnoval in vodil več literarnih in kulturnih projektov, med njimi tudi projekt Slovenska literatura in tuji kritiki, ki je med prvimi tovrstnimi kritiškimi povezavami v Sloveniji. Hočevar je avtor petih pesniških zbirk, od katerih je bila prva, Vračanja (2002), nominirana za nagrado za najboljši prvenec. Njegova zadnja knjiga ima naslov Leto brez idej (2011), naslednja je v pripravi in bo izšla 2017. Ob poeziji piše tudi kritike in eseje, vključno z glasbenimi recenzijami za tisk in za radio, predvsem o jazzu. Občasno kaj prevede, v glavnem poezijo iz angleščine, a tudi nemščine. Njegova poezija je bila prevedena v različne jezike in predstavljena na različnih mednarodnih festivalih. Poezijo včasih povezuje z glasbo, najraje improvizirane narave.

Žiga Kariž se je rodil 1973 v Ljubljani, Slovenija. Deluje kot profesor na ALUO Ljubljana ter kot vizualni umetnik, ki ustvarja v številnih različnih medijih (slikarstvo, fotografija, instalacija, video in digitalni mediji). Leta 2003 je predstavljal Slovenijo na beneškem bienalu. Živi in dela v Ljubljani.
zigakariz.com

Srečko Kosovel (1904–1926) je slovenski povojni pesnik, ki danes velja za enega najpomembnejših srednjeevropskih modernističnih pesnikov. Označili so ga za impresionističnega pesnika rodnega Krasa, političnega pesnika, ki se je upiral prisilnemu poitalijančevanju slovenskega ozemlja, ekspresionista, satirika in glas mednarodnega socializma, ki se je posluževal avantgardnih konstruktivističnih prvin. Večina Kosovelovega opusa je bila objavljena skoraj štiri desetletja po njegovi smrti. V času študija v Ljubljani je njegovo zdravje začelo pojemati, leta 1926 je hudo zbolel, se vrnil k staršem, kjer je pri rosnih dvaindvajsteih letih umrl. Zapustil je opus, ki obsega več kot 1000 osnutkov, med njimi vsaj 500 dokončanih pesmi.
Vir: Koblar, France: Kosovel, Srečko (1904–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi293661/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2015)

Alenka Pirman je leta 1989 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1991–1992 je bila glavna urednica revij Likovne besede in M’zin, 1990–1996 umetniška vodja Galerije Škuc, 1997–1999 pomočnica direktorice Sorosovega centra za sodobne umetnosti – Ljubljana, podpredsednica Sveta direktorjev Mednarodne mreže za sodobno umetnost ICAN (1999) in soustanoviteljica in mentorica (1996–1998) izobraževalnega programa za kustose sodobne umetnosti Svet umetnosti (SCCA–Ljubljana). Od 2001 do 2004 je bila urednica in vodja spletnega medija Artservis (SCCA–Ljubljana), v letih 2003 in 2007–2008 pa voznica taksija. Od leta 2007 dela kot sourednica spletnih portalov Culture.si in Kulturnik.si na Ljudmili, laboratoriju za znanost in umetnost.
V 90. letih se je njeno umetniško delo navezovalo na tri namišljene institucije: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). Sodelovala je z umetniškimi kolektivi, kot so Luther Blissett/01.org (1998) in Bughouse (2002–03). Izvedla je nekaj metodoloških razstavnih projektov, mdr. je delala z zbirko nemških izposojenk (Arcticae horulae,1991–98); z deponirano zbirko Muzeja organov za notranje zadeve (Primer. Umetnost in kriminaliteta, 2005, z Biserko Debeljak in v preimenovanem Muzeju slovenske policije z Darinko Kolar Osvald leta 2014). Je soustanoviteljica Društva za domače raziskave (2004), kjer skupaj s sodelavci razvija razstavne in spletne projekte (Kabinet, od 2005; Razvezani jezik, od 2004; Indija.si, od 2007).

Anton Podbevšek (1898–1981) je začetnik in hkrati osrednji predstavnik prve, radikalne faze slovenskih zgodovinskih avantgard. Oddaljil se je od ustaljenih pesniških postopkov in v svojih pesmih uporabljal svobodni verz, nominalni ali telegrafski slog ter nevsakdanjo metaforiko. Postopoma je prehajal od relativno preprostih pesmi k vedno daljšim, likovno oblikovanim himnam v prozi. Dotikal se je pesniške, bivanjske in vojne, pa tudi ljubezenske tematike. Leta 1920 je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev Novomeške pomladi. Sodeloval je pri izdajanju avantgardnih revij Trije labodi in Rdeči pilot; njegova edina pesniška zbirka Človek z bombami je leta 1925 izšla v samozaložbi. S svojim delom je močno vplival na drugo avantgardno generacijo, zlasti na Srečka Kosovela in slovenske konstruktiviste, ter pozneje na slovenske moderniste s Tomažem Šalamunom na čelu.
Viri: Koblar, France: Podbevšek, Anton (1898–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi436816/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2015); Darinka Ambrož, et al. (2003). Branja 3: Berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij in štiriletnih strokovnih šol. 1. izdaja. Ljubljana: DZS; Emica Antončič. (2000). Anton Podbevšek in njegova vloga v razvoju slovenske moderne književnosti. Magistrsko delo. Maribor: Obzorja. (Znamenja; 137).

Gregor Podlogar (1974) je doštudiral filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno je kot urednik zaposlen na Radiu Slovenija (program ARS), sodeloval je pri oblikovanju pesniških festivalov Trnovski terceti in Dnevi poezije in vina ter bil več let urednik slovenskega dela mednarodnega spletnega pesniškega portala Lyrikline (www.lyrikline.org). Objavil je pesniške zbirke Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, s Primožem Čučnikom in z Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006) in Vesela nova ušesa (2010). Sodeloval je pri treh zgoščenkah poezije z glasbo: Zmajevo oko (2001), Košček hrupa in ščepec soli (2003) in Milijon sekund bliže (2006). Njegove pesmi so bile prevedene v vrsto jezikov (angleščino, nemščino, madžarščino, hrvaščino, češčino, poljščino, španščino, finščino idr.) in objavljene v številnih mednarodnih literarnih revijah in antologijah. Občasno tudi didžeja, prevajal je indijsko prozo (R. K. Narayana) in sodobno ameriško poezijo (C. Hawkey, L. Solomon, P. Killebrew, A. Berrigan idr.), rad biciklira po Ljubljani in pogosto pije zeleni čaj.

Zoran Srdić Janežič (1974) je akademski kipar, vizualni umetnik in izdelovalec lutk, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Deluje na področju sodobne umetnosti: performans, kiparstvo, risba, grafika in artist book. V svojem delu s pomočjo humorja poudari nevralgične točke v našem vsakdanjem življenju in v globalnih trendih. Pogosto uporablja klasične kiparske materiale na netradicionalen način ali obratno (kipi iz prašičje maščobe) ter ustvarja z različnimi sodobnmi mediji: videom, animacijo, 3D printom, AR kodami, nanotehnologijo. Sodeloval je pri 20 samostojnih in številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, je tudi soustanovitelj Zavoda za sodobne umetnosti in kulture Gulag.

Multimedijska umetnica Valérie Wolf Gang (1990) je aktivna na področju videa in sodobnih umetniških praks. V Ljubljani je končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, nato pa diplomirala na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici na področju umetniškega videa in digitalnih umetniških praks ter nadaljevala študij na magisteriju Medijske umetnosti in prakse s specializacijo iz video filma in sodobne umetnosti. Svoje teoretično in praktično znanje je izpopolnjevala tudi na filmski akademiji FAMU v Pragi in umetniški akademiji ESAD na Portugalskem. Redno dela z različnimi mediji in snuje multimedijske instalacije, ki so bile razstavljene v številnih galerijah, njeni videi in kratki filmi pa so bili prikazani na različnih festivalih. Dejavno je vključena v različna področja sodobne umetnosti in produkcije, video in filmske projekte, mednarodne razstavne selekcije ter umetniške rezidence.
www.valeriewolfgang.com

Jaka Železnikar je pesnik, avtor in programer. Prvo knjigo poezije objavi l. 1994. Je so-avtor še ene pesniške zbirke in so-urednik e-knjige poezije. Do danes, od leta 1996, je objavil več kot 50 spletnih del ki segajo od spletne umetnosti (net art) do e-literature. 1997. objavi zbirko interaktivne poezije, na 3½ disketi. Objavi tudi več literarno-likovnih dodatkov za brskalnik Firefox ter aplikacijo za Androidne telefone.
V večini svojih literarnih del kot pomembne elemente, poleg same teme dela, obravnava tudi obliko dela, njegov materialni nosilec in konceptualne specifike izbranega medija. Pomemben aspekt njegovega dela tvori algoritemska obravnava podanega v okolju omreženega računalnika.
Jaka Železnikar je pridobil akademski naziv M.A. — Master of Arts in Creative Writing and New Media. Živi v Ljubljani, piše v slovenščini in angleščini. Svoje delo predstavlja v literarnih in razstavnih kontekstih, tako v Sloveniji kot mednarodno.
www.jaka.org

7. Fotografije za medije

8. Objave v medijih (pdf)

9. Kolofon

Produkcija: Zavod za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana
Koprodukcija: Beletrina, Zavod za založniško dejavnost

Projekt so podprli: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Kobilarna Lipica (www.lipica.org), LESTRA d. o. o./Center Projekcije, TELEING d. o. o., Zveza kulturnih društev Ptuj, Narodna in univerzitetna knjižnica

Zahvale: Galerija Alkatraz, Nejc Bedrač, Miloš Bašin (MGML), Branka Bezeljak, Marijan Dović (ZRC SAZU), Iva Ferlinc (JSKD, Ptuj), Jure Gorjanc (LESTRA), Luka Hribar, Drago Kelemina, Davor Kernel (Goriški muzej), Matej Kranjc, dr. Peter Krečič, Tomaž Kučer (MG+MSUM), Miha Lampreht (Radio Slovenija), Andreja Šenk Brce (Kobilarna Lipica), Breda Škrjanec (MGLC), Milan Štupar (NUK), Staš Vrenko

*iz pesmi Princip, zbirka Oda na manhatnski aveniji, Čučnik, Podlogar, Kariž, 2003