Postaja DIVA in Slovenska kinoteka: Svetovni dan AV dediščine
Projekcija eksperimentalnih filmov iz berlinskega Inštituta za film in video umetnost Arsenal
Nedelja, 26. 10. 2025, 18.00 in 20.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana
Vstopnice po kinotečnem ceniku
UNESCO je leta 2005 razglasil 27. oktober za svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki opozarja na pomembnost ohranjanja arhivskih zvočnih in avdiovizualnih posnetkov, kot so filmi, zvočni in video posnetki ter radijski in televizijski programi. Med to dediščino sodi tudi bogata umetniška produkcija, ki jo v Sloveniji hrani Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana) in sorodni arhivi po drugih državah.
Vsako leto ta dan obeležujemo z dogodkom v okviru programa Prakse arhiviranja in v goste povabimo mednarodne arhive, kuratorke_je in umetnice_ke. Gostovanja že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Tokrat smo na obisk povabili Inštitut za film in video umetnost Arsenal iz Berlina. Poseben program ob svetovnem dnevu AV dediščine je kurirala in bo uvedla projektna vodja distribucije in arhiva pri Arsenalu, Angelika Ramlow.
Med 22. in 25. oktobrom vabljene_ tudi na ostale projekcije v sklopu Arhiv na gostovanju: Arsenal Berlin v Slovenski kinoteki.
Arsenal – Inštitut za film in video umetnost
Arsenal deluje kot kino, festival (Berlinale Forum in Forum Expanded), distributer (Arsenal Distribution) in arhiv, stalna interakcija med vsemi temi področji delovanja in njihovo prepletanje pa mu omogočata, da se s filmi ukvarja na trajen način in z vrste različnih perspektiv. Ta, v svetovnem merilu edinstvena struktura je njegov konstitutivni element.
Od svoje ustanovitve leta 1963 se Arsenal ukvarja z zgodovino filma in aktualnim razvojem medija na kritičen način, pri čemer sodobne družbene diskurze sproti prikazuje, o njih razmišlja in jih kontekstualizira. Arsenal združuje strokovno znanje številnih različnih ljudi – filmskih ustvarjalcev, umetnikov, igralcev, kuratorjev in raziskovalcev, ki izvajajo interdisciplinarne projekte, festivale in dogodke. Arsenal prevzema pionirsko vlogo pri razvijanju naprednih modelov za kinematografsko, distribucijsko in arhivsko delo in najnovejših pristopov k ponovnemu ovrednotenju in posredovanju filmske zgodovine v kontekstu tehnoloških sprememb ter sodobne kulture podob in medijske kulture.
Po več kot 60 letih kinematografskega in festivalskega dela je Arsenal ustvaril filmsko zbirko, ki obsega 10.000 naslovov. Ta odraža zgodovinske impulze, povezane z avantgardnim in političnim filmom, nudi pa tudi vpogled v raznolikost sodobnih filmskih del. Koncept živega arhiva opisuje arhivsko prakso, ki pomen arhiva vidi v odnosu tako do sedanjosti kot do možnih idej za prihodnost. Raziskovanje, ohranjanje, digitiziranje in restavriranje arhivskih vsebin tvorijo del umetniške in kuratorske prakse, ki je razumljena v participatornem smislu. Arhiv je odprt prostor za raziskovanje. V središču tega dela je kritičen razmislek o kategoriji filmske dediščine v odnosu do zgodovine političnih in estetskih gibanj kot tudi do zgodovine kolonializma in migracij. To vključuje tudi prevpraševanje terminov, kot sta »svetovni film« in »nacionalna kinematografija«, ki sta pustila svoj pečat tudi na zgodovini Arsenala. Slednji tako podpira idejo transnacionalne prakse deljenja vsebin in struktur.
Festival o mednarodnih filmskih arhivih Archival Assembly vsaki dve leti ponudi novo lečo, skozi katero na mednarodne filmske arhive lahko gledamo kot na žive prostore za oblikovanje prihodnosti filma. Prva edicija festivala, ki se je odvila septembra 2021, je filmskim arhivom in arhivskim projektom nudila prostor za javno izmenjavo. Leta 2023 se je druga edicija osredotočala na koncept »naključnega arhiviranja«, leta 2024 pa je tretja izdaja svojo pozornost namenila pomembnosti zvoka in jezika znotraj praks arhiviranja mednarodne filmske zgodovine.
Arsenal je član FIAF (Mednarodne zveze filmskih arhivov).
Kot lucidne sanje – ključne osebnosti mednarodnega avantgardnega filma Ken Jacobs & Corinne in Arthur Cantrill
Da bi obeležili svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki ga praznujemo vsako leto 27. oktobra, bo Arsenal v Ljubljani predstavil dva programa filmov ključnih osebnosti mednarodnega avantgardnega filma, Kena Jacobsa ter Corinne Cantrill in Arthurja Cantrilla, večinoma v analognem formatu – na 16-mm filmskem traku.
Ken Jacobs od 50. let prejšnjega stoletja v svojih filmih raziskuje odnos med površino in globino, pri čemer pogosto dela z najdenimi posnetki, ki jih na različne načine popači, da bi vzbudil novo percepcijo podob. Kapitalizem: suženjstvo (ZDA, 2007) in Kapitalizem: otroško delo (ZDA, 2006) temeljita na zgodovinskih fotografijah, ki so z različnimi učinki animirane in oživljene. Popolni film (ZDA, 1986) in Zdravnikove sanje (ZDA, 1978) pokažeta diametralno nasprotna načina uporabe najdenih posnetkov, Orchard Street (ZDA, 1955/2014) pa je Jacobsov prvi film – opazovanje newyorške ulice z judovskim pečatom.
Filmska ustvarjalca Corinne Cantrill (1928–2025) in Arthur Cantrill (r. 1938) v svojih filmih raziskujeta materialne lastnosti filma ter vizualno in zvočno naravo avstralske pokrajine. Film V Elthamu – metafora o smrti (Avstralija, 1974) ob spremljavi zvokov narave kaže pogled na reko v interakciji dneva in noči ter svetlobe in teme. Warrah (Avstralija, 1980) je bil posnet z uporabo tehnike tribarvnega ločevanja na obali v Novem Južnem Walesu, prekriti s peščenjakom in džunglo. Še ena študija tehnike tribarvnega ločevanja, Zapiski o minevanju časa (Avstralija, 1979), pa isti prizor na aveniji Amethyst preučuje na zimski in poletni dan. Gibanja vode v Slapu (Avstralija, 1984) se kot lucidne sanje zlijejo v metaforičen prostor stalne transformacije, ki preseže realno in gledalcem omogoči, da doživijo neobrzdano silo slapa, ki pada v globino. V Vrtu kromatične motnje (Avstralija, 1998) vrt služi kot prizorišče za študijo barve: naključni predmeti so razporejeni pred kamero, da bi bili večkrat posneti in razviti z različnimi svetlobnimi učinki in barvnim ravnovesjem. V spomin na Corinne Cantrill.
Angelika Ramlow
Nedelja, 26. 10. 2025, 18.00
PROGRAM 1
Ken Jacobs – skrite plasti za podobami
Kuratorka: Angelika Ramlow
Ena najbolj izjemnih osebnosti v zgodovini gibljivih podob, Newyorčan Ken Jacobs, v svojem delu izkazuje neskončno fascinacijo in prizadevanje za izjemno umetnost gibljivih podob. Ken Jacobs že leta raziskuje odnos med površino in globino. Njegova dela, od zgodnjih eksperimentov z uporabo Pulfrichovega učinka prek dvojne projekcije »Živčni sistem« do uporabe 3D digitalne tehnologije, ne fascinirajo le zaradi vznemirjajočih vizualnih doživetij, pač pa tudi zaradi izostritve zaznavanja, ki jo ustvarijo.
Nemi film, avantgarda in digitalni 3D – v umetniški praksi Kena Jacobsa se 120 let zgodovine filma lahko zlije v en sam filmski dogodek.
ZDA, 2007, digitalni format, čb, 3′, brez dialoga
Stara stereografska podoba obiralcev bombaža, ki je računalniško animirana tako, da prizor predstavi v dejavni globini tudi enookim gledalcem.
ZDA, 2006, digitalni format, čb, 14′, brez dialoga
Stereogram, ki slavi tovarniško produkcijo preje. Številne bobine preje se vijejo v ogromnem tovarniškem prostoru s strešnimi okni, z mnogimi stroji pa upravlja le peščica moških. Moških? Nekateri so otroci. Aktiviram dvojno fotografijo, da bi vzbudil določeno mero 3D, skladatelj Rick Reed pa sugerira nenehen hrušč strojev. Se vam trga srce za otroke? Otroke bodo zagotovo rešili – in to njihovi šefi! »Fantje,« bodo rekli, »ne boste verjeli, kakšno vojno imamo za vas!«
ZDA, 1986, 16 mm, čb, 22′, brez podnapisov
Ken Jacobs o Popolnem filmu pravi: »Film, ki ni bil nikoli posnet … nezmontiran skupek izrezanih delov zgodovine. Reportaža o atentatu na Malcolma X iz poročil ameriške televizije. Predstavljena za vaš užitek, kot da bi bila vzeta neposredno iz kante za smeti.«
ZDA, 1978, 16 mm, čb, 23′, brez podnapisov
Interakcija Popolnega filma in Zdravnikovih sanj pokaže dva diametralno nasprotna načina uporabe najdenih posnetkov: rekonstrukcijo v Popolnem filmu in dekonstrukcijo v Zdravnikovih sanjah. Medtem ko Popolni film v spomin prikliče zgodovinski dogodek, atentat na Malcolma X, Zdravnikove sanje uporabijo pretrge in preuredijo filmske podobe iz starega televizijskega filma, pri čemer spravijo na površje latentne seksualne konotacije, inherentne zgodbi. Ker je zgodba o starejšemu zdravniku, ki zdravi bolno dekle, razlomljena na ta način, je videti v povsem novi luči. Deloma pa je filmoma skupno, da prepovedano in zavrnjeno spet naredita vidno. V obeh filmih apropriacija in umetniška obdelava obstoječega gradiva postaneta seizmograf duha časa, ki ga prikazujeta.
ZDA, 1955/2014, DCP (posneto na 16 mm), barvni, 27′, brez dialoga
Orchard Street je Jacobsov čisto prvi film, izvirno posnet leta 1955. Barvni projekt brez zvoka je bil posnet na lokaciji kot opazovanje ulice, pločnika in prebivalcev območja, ki je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja, le desetletje po 2. svetovni vojni, v večini judovsko. S snemanjem ulice Orchard Street Jacobs ni le dokumentiral svoje soseske, pač pa tudi dogajanje pod njenim površjem. Leta 1955 je bila ta ulica kraj, kjer je razcapana starka prodajala kruh, napisi so oglaševali kniše, deklice so preskakovale kolebnico, z blokovskega požarnega izhoda pa je visel doma narejen znak, ki se je poklanjal Dodgersom. Posnetki so tudi boleč opomin na grozote, ki so jih mnogi od teh ljudi pretrpeli v Evropi pod nacistično okupacijo. Soseska je bila »živa zgodovina«, razloži Jacobs. »To sem hotel dokumentirati. Šlo je za kraj, kjer si se te zgodovine lahko boleče dotaknil.«
Nedelja, 26. 10. 2025, 20.00
PROGRAM 2
Corinne in Arthur Cantrill – Dotikanje zemlje
Kuratorka: Angelika Ramlow
Februarja umrla filmska ustvarjalka Corinne Cantrill (1928–2025) in njen mož Arthur (*1938) sta osrednji figuri eksperimentalnega filma. Njuno delo raziskuje materialne lastnosti filma ter vizualno in zvočno naravo avstralske pokrajine.
Skupno filmografijo zakoncev sestavlja več kot 150 del, od dokumentarnih do eksperimentalnih filmov, od večzaslonskih instalacij do performansov. Glavni poudarek njunega dela je bil in je filmsko preučevanje tem, kot so pokrajina, barva, svetloba ter zgodovina in tehnologija filma.
Med letoma 1971 in 2000 sta tudi urednikovala in objavljala mednarodno revijo o eksperimentalnem filmu, videu in uporabnih umetnostih Cantrill Filmnotes. V svojem opusu raziskujeta umetnike, družbena gibanja in še posebej avstralsko pokrajino. Delno strukturen pristop svojih filmov presegata s poudarjanjem čutnega vidika filmske izkušnje in iskanjem načinov, kako to razkriti in narediti otipljivo v svojih delih.
Veliko zanimanje Arthurja in Corine Cantrill za odnos med pokrajino in filmsko obliko je kmalu vodilo k bolj temeljiti koncepciji avstralske pokrajine kot dela staroselske dediščine in okolja. To odločno priznanje osvetljuje politično dimenzijo filmov. »Zanima naju stalen dialog med vsebino in obliko. To sintezo pokrajine in filmske oblike vidiva tudi kot združevanje odnosov, ki jih imava kot državljana do ohranjanja zemlje, gozdov in morske obale ter do zemljiških pravic staroselcev. Brez težav se strinjava s prepričanjem staroselcev, da je pokrajina zakladnica duhovnega življenja tega kontinenta.« – Arthur in Corinne Cantrill, 1982
Avstralija, 1974, 16 mm, barvni, 24′, brez dialoga
Atmosfera v tem eksperimentalnem krajinskem filmu Corinne Cantrill je zadržana in temačna. Posnetki pokrajine se plastijo; občasno se v globini slike pojavi reka. Naravni ritmi v menjavanju dneva in noči so razveljavljeni. Odpre se liričen prostor svetlobe in sence, ki ga spremlja pesem ptice makomako.
Osrednji vidik teh krajinskih filmov je iskanje eksperimentalnih izraznih oblik za beleženje minevanja časa in svetlobe ter menjajočih se barv spektra in nians svetlobe.
Avstralija, 1980, 16 mm, barvni, 15′, brez dialoga
V filmu je tehnika tribarvnega ločevanja uporabljena za razširitev eksperimentalnega dokumentiranja pokrajine. Izmenjujoče se barvne nianse pričarajo formalno lepoto, ki najde odmev v ptičjem petju in brenčanju insektov.
Avstralija, 1979, 16 mm, barvni, 13′, nemi
Študija tribarvnega ločevanja, posneta v Pearl Beachu, preplete tri časovne segmente – intervale barvnega ločevanja, menjavanje letnih časov in minevanje dneva. Z efemerno ponovitvijo istega prizora gibljivi elementi vzbudijo vtis minljivosti, negibljivi pa posredujejo občutek trajnosti. Minevanje časa tako postane vidno in otipljivo.
Avstralija, 1984, 16 mm, barvni, 13′, brez dialoga
Študija tribarvnega ločevanja, posneta v Pearl Beachu, preplete tri časovne segmente – intervale barvnega ločevanja, menjavanje letnih časov in minevanje dneva. Z efemerno ponovitvijo istega prizora gibljivi elementi vzbudijo vtis minljivosti, negibljivi pa posredujejo občutek trajnosti. Minevanje časa tako postane vidno in otipljivo.
Avstralija, 1998, 16 mm, barvni, 11′, brez dialoga
Gre za eno zadnjih študij tehnike tribarvnega ločevanja zakoncev Cantrill, v katerem je v glavnem zaradi Arthurjevega eksperimentalnega soundtracka popačenih zvokov narave, elektronskih zvočnih preprog in konkretne glasbe odstranjena vsaka naturalistična upodobitev. Hkrati je pričarano tisto minulo, dejansko nevidno pa postane slika.
Angelika Ramlow je študirala gledališko in filmsko umetnost ter literaturo na Svobodni univerzi v Berlinu. Od leta 2001 dela v Arsenalu – Inštitutu za filmsko in video umetnost. Od leta 2004 je projektna vodja Arsenal Distribution, kjer se osredotoča na eksperimentalni film, video umetnost in instalacije. Je članica ekipe Forum Expanded in koordinira kuratorske programe in predavanja na filmskih festivalih in v kulturnih institucijah po vsem svetu. Živi v Berlinu in ima dva otroka. (Foto: osebni arhiv)
Produkcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA
Partnerja: Slovenska kinoteka, – Inštitut za film in video umetnost
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
