Prikaz filmskega/video opusa iz let 1998–2025
Projekcija in pogovor
Torek, 24. marec 2026, 17.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Ujeta voda in Trenutek reke po klasifikaciji Andreja Špraha sodita v kategorijo pejsažnega dokumentarca. Ujeta voda pripoveduje o zgodovini vodnih zajetij čezmejnega goriškega krasa, od vodnjakov do vodovoda. Med prvo svetovno vojno je bil Kras pomembno zaledje za avstro-ogrsko vojsko, zlasti ob bojiščih na soški fronti, kar je botrovalo nastanku vojaške logistične infrastrukture, med katero je bil tudi vodovod. Trenutek reke se po drugi strani osredotoča na tok reke Soče ter različne načine njene uporabe in prisvajanj. Film z mnogoglasjem preseže vsakršno individualno razumevanje oziroma prilastitev Soče in se s tem približa perspektivi same reke.
Pri tem je vidna tudi pomembna razlika v sami formalni zasnovi obeh filmov. Če je Ujeta voda – ki se posveča načinom, s katerimi si ljudje uredijo dostop do vodnega vira – posneta v statičnih kadrih in z naborom govorcev, ki se v filmu pojavijo večkrat, je Trenutek reke s svojo strukturo že veliko bolj podoben toku. Začetni kadri so posneti z dinamično kamero iz roke, v filmu se ne ponovi niti en govorec, vsak pa predstavi neki povsem novi vidik Soče: od načrtov grajenja hidroelektrarn, kajakaštva, ekologije in onesnaženja, staroverstva, biodiverzitete, živali, ribolova in skrbi za ribjo populacijo, nadzora vodostaja, umetniškega ali povsem osebnega navdiha.
Z množenjem pokrajin in govorcev film povsem dehierarhizira kakršnokoli prevladujočo linijo naracije o Soči ali kakršenkoli specifičen način njenega prisvajanja ali uporabe – in ravno s tem postopkom najbolje pusti govoriti ravno Soči sami: Resnica o Soči je v najboljšem primeru zgolj posamična gesta njene prisvojitve in ravno s pomnožitvijo teh gest avtorici najbolj učinkovito pokažeta, kako je reka vedno nekaj več, tako od posamezne resnice kot tudi od celotnega skupka perspektiv. Čeprav je več govorcev prisotnih že v Ujeti vodi, se zdi, da tok zares steče šele s Trenutkom reke, ki je dobil naslov po besedah staroverca Antona Juga Kopoviščarja: »Led je zamrznjen trenutek reke, / šele ko bo sonce ukazalo, / bo lahko stekel proti morju.«
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: KINOkašča / CINEMattic, Slovenija, 2014, HD video, barvni, 43′
Voda je vir življenja, zato se ji je človek od nekdaj prilagajal. Ko jo je ujel in usmeril sebi v prid, je zagospodaril nad svetom. Danes se zdijo časi, ko so po vodo hodili k vodnjakom, davna preteklost, a mnogi se še spominjajo, kako je vsak dan v letu zahteval svoje vedro. Šele vodovod je omogočil, da je to bogastvo postalo samoumevno. Film s pripovedmi in fotografijami beleži zgodovino 20. stoletja, kot se je zrcalila v vodnih zajetjih čezmejnega goriškega Krasa.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Kinoatelje (ITA), Slovenija/Italija 2010, HD video, barvni, 63′
Soča ni mejna ampak povezovalna reka. V svoji razmeroma kratki strugi spaja dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni: Soča je ženska, Isonzo je moški. Soča je voda protislovij, privlačna in nevarna. Srečanja z ljudimi, ki z njo živijo, razkrivajo protislovja našega odnosa do okolja. V času, ko se odpravljajo državne meje, si moramo v dobro naše skupne reke meje začeti postavljati sami.
Anja Medved in Nadja Velušček: Območje prehoda
Prikaz filmskega/video opusa iz let 1998–2025
Projekcije in pogovori
17. december / 21. januar / 18. februar / 24. marec / 21. april / 8. maj / 10. junij
Priprava programa: SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka
Kurirala: Vesna Bukovec, Robert Kuret
Anja Medved (1969) in Nadja Velušček (1948) sta hči in mati, ki kot avtorski tandem delujeta že vse od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja. V skupnem delu se usmerjata v raziskovanje slovensko-italijanskega obmejnega prostora. Pri tem avtorici subtilno izrisujeta območje osebnega in javnega: izhajata iz intimnih pripovedi in živih pričevanj posameznikov, iz njihovih osebnih arhivov, ki jih priključujeta zgodovini velikih zgodb in s tem pozorno razpirata večglasnost zgodovinske Resnice. Ker gre večinoma za srednjemetražne dokumentarne filme, smo za pregled njunega ustvarjalnega opusa oblikovali nekakšne filmske dvojice. In ker so filmi zaradi svoje fragmentarno-esejistične narave tako odprti in tematsko večglasni, praktično vsaka kombinacija aktivira določene povezave. Zato smo program želeli oblikovati na način, da bi tudi sopostavljena filma vsakič znova artikulirala mejo in mejno. Sedem programskih sklopov z naslovi Gorica / Nova Gorica, spomin / dokument, okolje / ozemlje, vodostaj / vodotok, mir / vojna, nasilje / sočutje, odhodi / prihodi bo od decembra do junija na sporedu Slovenske kinoteke in v majskem terminu na Vodnikovi domačiji. Del programa bo v času retrospektive dostopen tudi na Bazi slovenskih filmov.
Koprodukcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Partner: Baza slovenskih filmov (BSF), Zavod Kinoatelje (SLO), Kinoatelje (ITA), Zavod KINOkašča / CINEMattic, Zavod Divja misel (Vodnikova domačija), GO! 2025 Nova Gorica Gorizia
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvale: RTV Slovenija, Slovenski program RAI, Andrej Šprah, Vlado Škafar, Tina Popovič
