Izgubljeni horizont

Prikaz filmskega/video opusa Marka A. Kovačiča iz let 1983–2021
Projekcije, razstava in pogovori
Odprtje: torek, 6. 12. 2022, 20.00 (projekcija in razstava)
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana


Program v Slovenski kinoteki (december 2022–marec 2023) 
6. december 2022 / 24. januar / 28. februar / 23. marec 2023
Priprava programa: SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka
Kuratorka in kurator: Barbara Borčić, Peter Cerovšek



Program avtorskega opusa Marka A. Kovačiča s projekcijami, razstavo in spremljevalnim programom pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko. V arhivu Postaja DIVA hranimo njegova dela in jih v zadnjem času še posebno sistematično raziskujemo, saj umetnik sodi med pomembne predstavnike filmske in videoustvarjalnosti pri nas. Odslej pa bo Kovačičev filmski in videoopus v arhivu hranila tudi Slovenska kinoteka.

Dela Marka A. Kovačiča bodo tokrat prvič celovito postavljena na ogled in v razmislek strokovnjakinjam_om ter širši javnosti in tudi mlajši generaciji, ki jih morda še ne pozna. Kratke filme in videodela pri nas v kinodvoranah ali na televiziji redko prikazujejo, bolj ali manj jih lahko vidimo zgolj na festivalih (npr. festival kratkega filma FeKK in festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X Ljubljana). Program, ki bo delno dostopen tudi na spletni Bazi slovenskega filma, nas bo s projekcijami enkrat na mesec vse od decembra 2022 do marca 2023 peljal skozi Kovačičev štiridesetletni opus, ki obsega narativna, performativna, eksperimentalna in dokumentarna dela, od zgodnjih analognih na magnetnem traku (VHS, U-matic, Beta) do poznejših digitalnih formatov. V programu bodo poleg avtorja sodelovali poznavalke_ci filma, videa, novih medijev in avtorjevih del: Barbara Borčić, Peter Cerovšek in Igor Prassel.

Razstava plakatov in videoinstalacija Preživelo mesto v kinotečni kavarni (6.–31. december 2022) bosta vsaj nekoliko prikazali tudi večmedijsko razsežnost Kovačičeve umetniške prakse.

Vse to je dober razlog za veselo praznovanje, saj po dozdajšnjih treh skupnih projektih (Miha Vipotnik, Ema Kugler, Marko A. Kovačič) obeta tudi nadaljevanje tovrstnega sodelovanja na področjih prikazovanja, kritiške refleksije in hranjenja avdiovizualne kulturne dediščine.

Knjižica (pdf)

 

Marko A. Kovačič: Preživelo mesto, video instalacija, 2022

Instalacija Preživelo mesto bo odprla pogled na različne perspektive in medije ustvarjanja Marka A. Kovačiča, ki se tesno navezuje na svet Plastosov in umetnikovo dojemanje perspektive, globine polja in iskrivo iskanje rešitev v DIY maniri. Za ta bitja iz prihodnosti je umetnik ustvaril fantastične futuristične ambiente in videe, v katerih dominira karakter rekvizitov in scene: mehanične figure, komore, kukala, TV objekti, hrupofon in maketa mesta Katastropolis.


PROGRAM I
Torek, 6. 12. 2022, 20.00

Prvi program opusa Marka A. Kovačiča se osredotoča na tematiko Civilizacije Plastosov, ki zaposluje avtorja v vrsti instalacij, performansov in videodel, pri tem pa uporablja narativne, eksperimentalne in performativne prijeme. Osrednje mesto pripada avtorskemu videu Naprej v preteklost – celovitemu prikazu skonstruiranega sveta Plastosov, bitij iz organskih in mehanskih delov, ki bodo po vojnah, ekoloških in drugih katastrofah mutirala, preživela in ustanovila mesto Katastropolis.

Projekciji sledi odprtje videoinstalacije Preživelo mesto in razstave plakatov, ki bodo v kinotečni kavarni na ogled med 6. in 31. decembrom 2022.

Naprej v preteklost
Marko A. Kovačič, Slovenija, 1995, digitalni format (posneto na Beta SP), barvni, 10′
» video
Video se ukvarja z našim razumevanjem oddaljene prihodnosti skozi konkreten primer arheologije 23. stoletja. Nosilni element je naracija – monolog profesorja in arheologa iz 23. stoletja, ki nadobudnemu študentu razkazuje najdišče Katastropolis. Tam domujejo Plastosi, bitja, sestavljena iz organskih in mehanskih delov, ki so/bodo preživela atomsko katastrofo leta 2223. Avtor likovno domišljeno scenografijo kombinira z elementi performansa in dopolnjuje z digitalno animacijo.
Katastropolis
Marko A. Kovačič, Slovenija, 1997, digitalni format (posneto na mini DV), barvni, 1′
» video
Enominutni prelet mesta Katastropolis, ki ga je umetnik zgradil kot maketo – osnovno prizorišče za video Naprej v preteklost. Sestavljajo jo umetniški artefakti in najdeni predmeti iz različnih materialov, tehnik, prostorov in časov.
Razpoke časa (Izzivi)
Igor Vrtačnik, Slovenija, 2001, digitalni format, barvni, 21′
Dokumentarec o Civilizaciji Plastosov je nastal v okviru znanstvenega uredništva TV Slovenija. Spremlja znanstvenika in skrbnika Plastosov Dr. Skavčenka v svojem skrivnem laboratoriju in na poti novih odkritij ob ljubečih srečevanjih s temi prijaznimi bitji in razkrije tudi nekaj podrobnosti iz njihovega vsakdanjega življenja.
Lab Party
Marko A. Kovačič, Kolja Saksida, Slovenija, 2002, digitalni format (posneto na mini DV), barvni, 4’40”
» video
Animacije so plod avtorskega sodelovanja med animatorjem Koljo Saksida in umetnikom Markom A. Kovačičem, avtorjem fiktivne postapokaliptične Civilizacije Plastosov. Zanje je značilna kombinacija računalniške grafike in stop-motion animacije. Lab Party je zgodba o kloniranju in genetsko mehanski mutaciji živih bitij po letu 2227. Prizorišče je laboratorij, kjer laborant Plastos naleti na težave. Svetla prihodnost prikazuje bazni laboratorij v okolici Saratova, kjer doktor izdeluje hitrega Plastosa Fedorja, ki bo kos radioaktivni kirgiški stepi.
Svetla prihodnost: Plastos Fedor pomaga
Marko Kovačič, Kolja Saksida, Slovenija, 2003, digitalni format (posneto na mini DV), barvni, 6′
» video
Animacije so plod avtorskega sodelovanja med animatorjem Koljo Saksida in umetnikom Markom A. Kovačičem, avtorjem fiktivne postapokaliptične Civilizacije Plastosov. Zanje je značilna kombinacija računalniške grafike in stop-motion animacije. Lab Party je zgodba o kloniranju in genetsko mehanski mutaciji živih bitij po letu 2227. Prizorišče je laboratorij, kjer laborant Plastos naleti na težave. Svetla prihodnost prikazuje bazni laboratorij v okolici Saratova, kjer doktor izdeluje hitrega Plastosa Fedorja, ki bo kos radioaktivni kirgiški stepi.
Hruporona 2020. Zadnji rov
Marko A. Kovačič, Slovenija, 2020, digitalni format, barvni, 3’21”
Med pandemijo korone in prisilno izolacijo Jevgenij Skavčenko, strokovnjak za gensko mehaniko in ljubitelj nenavadnih zvočnih pojavov, obišče začasno bivališče Plastosov v Javki pri Rdeči zvezdi. S pomočjo hrupofona, svetlobno-zvočnega instrumenta, skupaj uprizorijo obred kulta hitrosti.

 


PROGRAM II
Torek, 24. 1. 2023, 20.00

Pregled avtorjevih video del vse od legendarnega večmedijskega projekta Casus Belli do prvih rojstev performativnih detektivskih likov, potopljenih v makete, instalacije in podobe disney-noirovskega makro (marko) video sveta. V ta svet postavi tudi politično angažirano grotesko No More Heroes Any More, za konec pa nam dovoli povratek v vsakdanji soc-realizem delavskih utopij in distopij. Pri vseh delih gre za eksperimentiranje s postopki inkrustacije – vstavljanja ene slike v drugo s pomočjo postopka chroma key – in ustvarjanje specifičnih metafizičnih in absurdnih učinkov.

Po projekciji se bosta z umetnikom pogovarjala Peter Cerovšek in Igor Prassel.

Casus Belli
Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1983, digitalni format (posneto na VHS), barvni, 17′
Video je nastal na podlagi istoimenskega performansa v ljubljanski Galeriji Škuc leta 1983, ki se je dogajal na presečišču skonstruiranega in realnega prostora, gibanja in statičnosti, silhuet figure in realnega ranljivega telesa.
Pesem mesa in podoba je telo postala
Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1985, digitalni format (posneto na VHS in U-matic), barvni, 16′
Narativna zgodba videa temelji na filmskem žanru kriminalke. Podobe so polne citatov iz zgodovine umetnosti in filma in se, denimo, referirajo na Mana Raya in Sergeja Eisensteina. Dinamika slike je prilagojena glasbeni spremljavi, za katero je značilen filmski suspenz.
Ogledalo pozna skrivnost
Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1987, digitalni format (posneto na U-matic), čb, 2’30”
Video je nastal na podlagi istoimenskega performansa v ljubljanskem Gledališču Glej. Avtor z uporabo digitalnega učinka zrcaljenja in s časovnim zamikom razcepi protagonista na zasledovalca in zasledovanega.
American Dream
Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1986, digitalni format (posneto na U-matic), barvni, 6’45”
Ambivalentno razgrajevanje fantazij o obljubljeni deželi in vere v umetnost, ki poteka v stereotipni igri nenehnih skrivalnic. Gre za dialektično konfrontacijo svojevrstne heroičnosti režima, ki je deloval s prepovedmi in odmaknjenostjo od ljudi, z napovedjo približevanja zahodnim sistemom liberalnega kapitalizma.
No More Heroes Any More
Marko A. Kovačič, Slovenija, 1992, digitalni format (posneto na Beta SP), barvni, 18’15”
Video se na parodičen in grotesken način loteva vojne tematike skozi partijo šaha ter se s številnimi referencami nanaša na vojno v Bosni in ravnanje mednarodne politike. Je komentar o vojni, o gledališču vojaške mehanike in nakazuje, da je vojna strateška igra, da je orožje igrača odraslih.
Štirje jezdeci
Marko A. Kovačič, Slovenija, 1993, digitalni format (posneto na Video8), barvni, 4′
Video je nastal na podlagi skupinskega performansa v urbanem okolju Bellum contra solem Asociacije Fusnet, ki je bil uprizorjen v blokovskem naselju v Novi Gorici na poletni solsticij leta 1991. Prihod štirih apokaliptičnih jezdecev v fantastičnih futurističnih kostumih – Zmagovalec, Vojna, Lakota in Smrt – v ljubljanski peskokop pa ponazarja čas okoli razglasitve slovenske samostojnosti in odmika od jugoslovanske države.
I’ve Seen That… Like It Is
Marko A. Kovačič (glasbeni spot skupine 2227), Slovenija, 1993, digitalni format (posneto na Beta SP; Digital D3 mastering), barvni, 6’20”
Glasbeni video za skladbo I’ve seen that … Like it is ljubljanske glasbene skupine 2227 staplja posnetke nastopa in projekcije grafitov kolektiva Strip Core.
Živel 1. maj – Praznik dela
Marko A. Kovačič, Slovenija, 2000, digitalni format (posneto na mini DV), barvni, 1’20”
Kratek enominutni video, ki prikazuje izseke iz časopisnih člankov o praznovanju 1. maja in avtorjev jutranji razmislek o spremenjenem pomenu tega praznika.
Javka pri Rdeči zvezdi
Marko A. Kovačič, Slovenija, 2021, digitalni format, barvni, 2’40”
Med pandemijo korone leta 2020 in 2021 je avtor za javnost odprl Javko pri Rdeči zvezdi v bivši tovarni Mehanika in zdajšnji Ropotarn’ci v Trbovljah. V osrčju nekdaj proletarskih in revolucionarnih Rdečih revirjev je postavil doslej najkompleksnejšo uprizoritev svojega fascinantnega štiridesetletnega umetniškega procesa in skozi umetnost zaobjel družbena obdobja polna protislovij in paradoksov.

 


PROGRAM III
Torek, 28. 2. 2023, 21.00

Program filmskih del Marka A. Kovačiča, ki izhajajo iz avtorjevih novovalovskih in ekspresivnih performansov, dramaturško performativne dinamike Gledališča Ane Monro ali hudomušne epike glasbeno-vizualne skupine Zlati Kastrioti. Tematsko zaobjemajo avtorjeve prepoznavne motive in vizualno podobo, vse od premeščanja identitet, erotike, politike in psihoanalize do satirično žanrskega raziskovanja detektivke s prepletom osebnega in umetniškega.

Projekcijo bo uvedla medijska teoretičarka dr. Melita Zajc.

Casus Belli | Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1983, Super8, barvni, 13’30”
Hey Joe’ | Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1984, Super8, barvni, 4’37”
Part II | Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1984, Super8, barvni, 20′
Inspektor Swake | Marko A. Kovačič in Gledališče Ane Monro, Slovenija (Jugoslavija), 1984, 16 mm, barvni, 5′
Žeja | Marko Kovačič in Gledališče Ane Monro, Slovenija, 1993, digitalni format (posneto na U-matic in Beta SP), 12’20”
Zlati res | Marko Kovačič in VIS Zlati Kastrioti, Slovenija, 2004, digitalni format (posneto na mini DV), 29′


PROGRAM IV
Torek, 23. 3. 2023, 21.00

Program predstavlja 3-kanalno videoinstalacijo na odru Slovenske kinoteke, zasnovano na podlagi Kovačičevega retrospektivnega dela Dosje 83:03. V njem avtor pred gledalca postavi zajeten umetniški dosje svojega dvajsetletnega ustvarjanja. Dogodki-podobe se pred gledalcem vrstijo kot sekvence ter se skozi čas in prostor sestavljajo v pripoved, ki temelji na osebni in kolektivni zgodovini. Dokumentarni, medijski in delovni posnetki se prepletajo z osebnimi spomini, kontekstualnimi komentarji in avtorjevimi razmišljanji. Dvajset let pozneje je premišljanje v videoprostoru ponujeno tudi obiskovalcem Slovenske kinoteke.

Dosje 83:03 | Marko Kovačič, Slovenija, 2004, digitalni format, 45’40” (zanka)


RAZSTAVA PLAKATOV
6.–31. 12. 2022
Kinotečna kavarna

Marko A. Kovačič je večmedijsko razsežnost svoje umetniške prakse vnesel tudi v plakate, ki jih je oblikoval za svoje videe, performanse, razstave in skupinske predstave. S prostorskim in grafičnim oblikovanjem se je začel ukvarjati leta 1981, ko sta z Andrejem Rozmanom – Rozo ustanovila Gledališče Ane Monro, za katero je leta razvijal celostno likovno, grafično in scensko podobo z rekviziti, fotomontažami in filmskim gradivom vred. Plakate je gradil podobno kot svoje prostorske instalacije in tudi na dvodimenzionalnem nosilcu vzpostavil razmerje prostor–figura. Temeljili so na konstruktivističnih načelih in postopkih kolaža ter fotomontaže, pogosto v črno-rdeči barvni skali. Fotografija – njena prisvojitev in vključitev v formi ekrana (prizori iz filmov ali fotografije akterjev) – je skupaj s premišljeno tipografijo postala razpoznavni znak njegove grafične strukture v različnih tehnikah (kseroks, č-b ali barvni tisk, unikatni ulični plakati).

Plakati na razstavi: 4. Spomladanski festival (1983), Ogledalo pozna skrivnost (1986), No More Heroes Any More, Slovensko mladinsko gledališče (1992), Katastropolis 2227, Galerija Loža, Koper (1995); Gledališče Ane Monro (1984, 1990): Rdeči žarek, Inspector Swake, George Dandin, Cirkus Kansky, Sanremo.


AVDIOVIZUALNA PRAKSA MARKA A. KOVAČIČA

Čeprav kipar po izobrazbi, se je Marko A. Kovačič že zgodaj usmeril v gibljive slike in performativne prakse. Že njegovo prvo delo, Casus Belli, je obsegalo avtorski film, performans in avtorski video. Tam navzoči ustvarjalni postopki, kompleksen instrumentarij, uporaba medija in tematski okvir postanejo prepoznavni gradniki njegove prakse in tvorijo prepoznaven avtorski slog. Zanj so značilna načela konstruktivizma in poparta, avtorjeva performativnost in tesna vpetost v vse kreativne faze nastanka AV dela ter procesualnost v grajenju pripovedi, ki imajo družbene in politične razsežnosti. Ne poučuje, prej nam daje hudomušne namige, ki pa zato niso nič manj resni.

Kot član Gledališča Ane Monro je koreografijo gibanja uličnega gledališča prenesel tudi v svoja AV dela, v katerih imata pomembno vlogo telo in ritual. Ustvaril je značilne like, ki jih je večinoma odigral kar sam in jih vstavil v vnaprej izdelano scenografijo – prav pogosto v makro svet asemblažev, kolažev in brikolažev. Ta svet je povečal v okolja videa s tehniko inkrustacije – vstavil eno sliko v drugo s postopkom chroma key in ustvaril specifične učinke. Preigravanje perspektive in pozicije pogleda je uveljavljal tako z video in filmskimi efekti kot tudi s prostorskimi instalacijami in ustvaril slojevit pogled, ki je segel onkraj tipičnega horizonta in ki asociira na performativne magične trike.

Vse to ga je pripeljalo do odkritja novega sistema, drugačne realnosti in posebne enačbe evolucije, ki jo poimenuje Civilizacija Plastosov. Vanjo je vpeljal čas kot dinamičen proces v neskončnem kroženju in skonstruiran prostor/svet, ki je igra spremenljivih podob in predstav. Četudi se zdijo njegova dela fiktivna, so znanstvena odkritja in družbene spremembe predmeti Kovačičevega umetniškega premišljanja in tudi kritike. Ta veje skozi njegova dela s sapo humorističnega podtona ali kot groteska in posredno sporoča, da je umik v fiktivno domala edini način, da se soočimo z realnostjo, politično, eksistencialno ali osebno.

 

Instalacije in performansi (izbor)

Casus Belli, Galerija ŠKUC + 1. mednarodni video bienale VIDEO CD (1983) | Strike + 1492, ljubljanske ulice (1984) | Ogledalo pozna skrivnost, Gledališče GLEJ + Gledališče Zeleste, Barcelona (1986) | Jupitrova daritev, Dioklecijanova palača, Split (1987) | Programiranje pogleda, Galerija ŠKUC (1988) | Rekviem, Moderna galerija (1989) | Bellum contra solem (Asociacija Fusnet), Nova Gorica (1991) | Boxman, Klub K4 (1991) | Heroji padajo, Slovensko mladinsko gledališče (1992) | Naprej v preteklost, Galerija ŠKUC (1994) | Laterna magica, Mala galerija (1995) | Katastropolis 2227, Galerija Loža, Koper (1995) | Disinfected for Your Protection, CCA, Varšava (1996) | Izgubljeni horizont, Galerija Kapelica (1997) | Preživelo mesto, Galerija Kapelica + Limerick (1999) | Plastos: Paleontropološki muzej, Razstavni salon Rotovž, Maribor (2001) | Civilizacija Plastosov, Narodni muzej (2002) | Plastoratorij, Galerija Kapelica (2004) | Ljubeči pogled, Mestna galerija (2006) | Rdeča figura, festival Šteglinec (2008) | Sub-avkcija, Galerija Alkatraz (2009) | Prometejeve iskre, Kino Šiška (2010) | Hrupofonija, MGLC (2010) | Hrupofon, Galerija Simulaker, Novo mesto (2012) | Ernesto Che Guevara Camp, Lovčen + festival Riga in Talin (2013) | Kontejner, Svetlobna gverila, Trg francoske revolucije (2015) | Disput v ateljeju (+ Andrej Pezelj), AKC Metelkova mesto (2015) | Jesensko hrupanje, Peklensko dvorišče (2017) | enTRANCE, Festival Sajeta, Tolmin (2020) | Peti element, Pixxelpoint, Nova Gorica (2020) | Javka pri rdeči zvezdi, Trbovlje (2021).

*Če ni navedeno drugače, je mesto Ljubljana.


Marko A. Kovačič (1956) je večmedijski in interdisciplinarni umetnik, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski kulturni prostor. Njegov štiridesetletni opus obsega avtorske filme in videodela, performanse, instalacije in ambiente. Specifike njegove prakse so povezovanje medijev, domišljena naracija, menjavanje vlog in osebnih identitet. V osemdesetih letih je kot protagonist ljubljanske alternativne scene uprizoril antologijski novovalovski performans Casus Belli. Z značilno ironijo se je loteval političnih tem in družbenih sprememb ter v svoja dela vnašal veliko mero humorja in absurda. Njegov video No More Heroes Any More, parabolo o politiki in vojni, uprizorjeni kot partija šaha, je v svojo zbirko vključil medijski arhiv Transitland (Berlin). Vzporedno z eksperimentiranjem je vse od fascinacije z »montažo ekstazo« razvijal osebno angažirano refleksijo sočasnih družbenih pojavov in v duhu zgodovinskih avantgard tematiziral tudi koncepte muzejskih institucij in zbirk, televizije, političnih ideologij in družbenih utopij. Ko je v izpraznjenih TV-ohišjih, ki jih je napolnil s svojimi mizanscenami, uprizarjal lastno televizijo, so ga razglasili za »našo najbogatejšo televizijsko hišo«. S Subavkcijo (zniževanjem cene z uničevanjem umetnine) je tematiziral položaj samostojnega umetnika. Ves čas je premišljeval razmerje med umetnostjo in znanostjo, preteklostjo in prihodnostjo, osebnim in kolektivnim spominom. V devetdesetih letih je zasnoval znanstvenofantastično Civilizacijo Plastosov, bitij iz prihodnosti, ter ustvaril fantastične futuristične ambiente in videe, v katerih dominira karakter rekvizitov in scene (mehanične figure, kukala, TV-objekti, maketa mesta Katastropolis, hrupofon). Svojo muzejsko zbirko je s polno mero zbirateljske strasti prvič postavil v Galeriji Škuc leta 1994 in jo v času pandemije leta 2020 razvil v »muzej naše in vaše polpretekle zgodovine« v Javki pri Rdeči zvezdi v Trbovljah.

Diplomiral je na ljubljanski ALUO in tam končal podiplomski študij kiparstva (1988). Bil je član Gledališča Ane Monro (1981–1993), umetniške skupine R IRWIN S (1983–1985) in glasbene skupine Zlati Kastrioti (2000–2009). Nagrade: zlata ptica (1987); Župančičeva nagrada (1994); zlata paličica (2011).

Pregledna kataloga: Marko A. Kovačič, Stvar. Kratka zgodovina – prvi del (1994) | Marko A. Kovačič: Stvar 2. Kratka zgodovina – drugi del (2006). | Domača stran: www.markokovacic.org | Dostop do video in filmskih del: www.e-arhiv.org/diva/MarkoKovacic

(Foto: Barbara Borčić)


FOTOGALERIJA

Odprtje, 6. 12. 2022, foto: arhiv SCCA-Ljubljana

Marko A. Kovačič: Preživelo mesto, video instalacija, kinotečna kavarna, 6.–31. 12. 2022
Foto: arhiv SCCA-Ljubljana

Razstava plakatov, kinotečna kavarna, 6.–31. 12. 2022
Foto: arhiv SCCA-Ljubljana

 


MEDIJSKI ODZIVI


Koprodukcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Partnerja: RTV Slovenija, Baza slovenskih filmov (BSF)
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo