Letna razstava 18. leta šole Svet umetnosti
13. 5.–2. 6. 2021, Galerija Škuc
Umetnice in umetniki: Beli sladoled, Nataša Berk, Aldo Giannotti, Adrijan Praznik, Simona Semenič & Nada Žgank, Small but dangers
Kuratorska skupina: Vesna Bukovec, Miha Kelemina, Lara Plavčak
Pri pripravi in izvedbi razstave sodelujejo udeleženke in udeleženca 18. leta Sveta umetnosti: Katarina Bogataj, Ajda Bračič, Blaž Brumen, Janja Buzečan, Hana Čeferin, Matevž Jerman, Maša Knapič, Teja Kosi, Katarina Lipovac, Teja Miholič, Tamara Mlakar, Ana Obid, Sanja Vatić, Eva Žibert, Maša P. Žmitek
Podoba: Nataša Berk, oblikovanje: Lea Jelenko
Razstavo Naslednjih 21 dni bo ključnih boste morda videli, morda pa tudi ne. S tem ne poskušamo biti skrivnostni, niti (preveč) smešni. V času pisanja kuratorskega besedila pač samoumevnosti odprtja razstave preprosto nimamo. Napovedi o omejevalnih ukrepih in ključnosti naslednjih nekaj dni za odpiranje družbe poslušamo vse od začetka epidemije, zato je fraza v naslovu razstave že usidrana v lokalni koronski humor. Po letu dni se naša nova realnost še vedno spreminja iz dneva v dan, hkrati pa se ne zdi nič manj tuja in negotova kot sprva. Nanjo smo se primorani odzvati, saj njene posledice segajo tako v osebno kot družbeno-politično življenje. Ravno premislek o aktualnih okoliščinah, ki so marsikdaj tako absurdne, da se lahko nanje odzovemo le s humorjem, je bil naše kuratorsko izhodišče.
Humor velja za kulturno univerzalijo, ki sodoloča skupno in individualno kulturno identiteto. Kot družbeni fenomen pomaga pri vzpostavljanju in krepitvi vezi, lahko pa je tudi vzrok komunikacijskih trenj. Ena od teorij humorja, teorija neskladnosti, pravi, da humorna percepcija nastopi v neskladju med pričakovanim in dejanskim. Humorno nastopi, ko se sopozicionirane neskladnosti razjasnijo nasprotno od predvidenega ali celo razpustijo v nič. Pri tem ne uživamo v sopostavljanju neskladnosti, temveč v sami razrešitvi napetosti, v nenadnem presenetljivem uvidu, ki prinaša kognitivno ali estetsko zadovoljstvo. Zabava nas nenavadnost situacije, ki daje skozi ugodje humornega izkustva naši perspektivi večjo abstraktnost, prek humorne distance pa tudi obvladljivost.
Tovrsten trenutek neskladnosti in napetosti, ki se razreši v nekaj nepričakovanega, je moč zaznati tudi v umetniških delih na razstavi. Umetnice in umetniki z njimi obravnavajo zakonitosti umetnostnega sistema in mesto umetnosti znotraj širšega polja kulture, ob tem pa naslavljajo tudi vlogo umetnice oziroma umetnika, smisel umetniškega ustvarjanja in razstavljanja. Vse omenjene teme so v sodobni umetnosti že znane, pa vendar se v luči sedanjih okoliščin kažejo toliko bolj pereče tako v ideološkem pomenu kot v dejanskem eksistencialnem položaju umetnic in umetnikov.
Prvi sklop umetniških del na razstavi naslavlja vprašanja lastnega nastanka. Umetnica in umetniki se sprašujejo, kako se umetniško delo vzpostavlja, ali je njegov obstoj sploh možen brez aktivnega pogleda gledalke ali gledalca ter pripustitve v umetnostni sistem. Dela prinašajo premislek o razsežnosti ustvarjalnega procesa – od snovanja do izdelovanja in načina predstavitve javnosti v razstavnem prostoru in na družbenih omrežjih. Je morda preživetje umetnice oziroma umetnika v sistemu sodobne umetnosti odvisno predvsem od spretnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti? Ali zgolj posledica naklonjenosti tistih na pozicijah moči? Nataša Berk se v svoji seriji Imagine More poigrava s pričakovanji gledalk in gledalcev in njihovo aktivno izkušnjo galerijskega obiska, s čimer se navidezno izogne kompleksni izdelavi, stroškom produkcije, pa tudi odgovornosti za vsebino. Adrijan Praznik izpostavlja trivialno plat igranja igre, ki se imenuje umetniška kariera. Zanima ga, kako sistem določeno delo prepozna kot umetniško in vzpostavlja njegovo avro. Izpostavlja vlogo umetniškega portfelja in ga primerja z vrednostnim papirjem, s katerim kotira na »borzi« umetnostnega sistema. Je način, kako se umetnica ali umetnik predstavi strokovni in širši javnosti, celo pomembnejši od samega umetniškega dela? To vprašanje postavlja tudi dvojec Beli sladoled in z značilnim humornim pristopom komentira obet uspešne umetniške kariere, ki naj bi jo prinesla zmaga na tekmovanju za najboljše mlade umetnice in umetnike. Del takratnega zmagovalnega projekta in tokratne postavitve sta obleki s poslikavo oranžnega opečnatega zidu, ki se je skozi različne projekte razvil v prepoznavno znamko skupine.
Drugi sklop umetniških del na razstavi se poigrava s pogledom od zunaj, skozi prizmo retradicionalizacije družbe in političnih pritiskov, ki obsojajo kritično in subverzivno sodobno umetnost. Spopad z nalogo, kako ustvariti pravo umetniško delo, prinese ironične in absurdne rezultate. Simona Semenič in Nada Žgank se v fotografski seriji ukvarjata z aktualnimi zahtevami po kulturi, ki bi sodobno žensko potisnila nazaj v tradicionalne vloge in vzorce. Tandem Small but dangers s preprosto gesto, ki vzpostavlja konflikt med jezikom in podobo ter s tem sprevrača pomene, izpostavi praznost in absurdnost kulturnih politik, po katerih naj bi bila naloga sodobne umetnosti, da je lepa, blagodejna in mistična.
Oba sklopa povezujejo pronicljivi vizualni komentarji Alda Giannottija, ki s humornimi risbami prepleta fizični in simbolni prostor. Analizira kulturne identitete, strukture sodelovanja in interakcije ter pri tem razgalja razmerja moči znotraj določene družbe, kulture in umetnostnega sistema. Prinaša opažanja in predloge, kako sobivati, gledati umetnost ter preživeti v tem absurdnem svetu in se zraven še smejati.
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti
Koprodukcija: Galerija Škuc
Razstavo podpirata: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
