2.–15. 11. 2026
Galerija Entropia, Vroclav, Poljska

Deli Ane Nuše Dragan in Marka A. Kovačiča, ki ju hranimo v arhivu Postaja DIVA, bosta predstavljeni na razstavi Nove perspektive. Arhiv. Razstava je del programa mednarodnega festivala performativnih umetnosti, ki ga organizira Center za kulturo in umetnost v Vroclavu (OKiS).

Razstava Nove perspektive. Arhiv je srečanje z dokumentacijo performativnih umetniških praks v Srednji in Vzhodni Evropi. Ponovno odpira arhive, razkriva prezrte zgodbe in ponuja čezmejni pogled na umetnost tega območja.

Razstavljeni materiali in dela izvirajo iz Madžarske, Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Romunije in Poljske. Dela umetnic_, dokumentacija performativnih dejavnosti in arhivi umetnostnih institucij se združujejo v večplastno pripoved o eksperimentiranju, alternativnih umetnostnih krogih in iskanju novih oblik izražanja. Na razstavi bodo predstavljena dela umetnic_ in skupin:

• Madžarska: New Modern Acrobatics: István efZámbó, László feLugossy, Tibor Szemző, János Szirtes in Péter Magyar, László Waszlavik Gazember.
• Slovenija: Ana Nuša Dragan, Marko A. Kovačič, Dušan Jovanović in kolektiv Teater Pupilia Ferkewerk.
• Hrvaška: Vlasta Delimar, Željko Jerman, Sanja Iveković, Tomislav Gotovac.
• Slovaška: Peter Bartoš, Kvetoslav Hečko.
• Romunija: Miriam Raducanu, Geta Brătescu, Ion Grigorescu.
• Poljski del razstave je nastal v sodelovanju z arhivi galerije Entropia in Muzeja moderne umetnosti v Varšavi.

Dela za razstavo so izbrali: Kata Balázs-Miklós, Pia Brezavšček, Agnieszka Chodysz-Foryś, Corina Cimpoieru, Lucia Gregorová Stach, Alicja in Mariusz Jodko, Iva Kovač.

Napoved razstave na spletni strani festivala

Iz arhiva Postaja DIVA:

Ana Nuša Dragan – Zato in tako
1968, 1′ 14”
» video
Zato in tako in Nekaj informacij sta prva kratka filma avtorice: nema črno-bela filma v tehniki 2x8mm. Nastala sta na podlagi njenega zanimanja za film in hkrati njenega študija psihologije in pedagogike. V 1960-ih letih se je seznanjala s filmsko produkcijo, teorijo in praktičnim delom, obiskovala filmski tečaj Vaska Preglja, se udeleževala poletnih filmskih šol ter projekcij in pogovorov Kluba ljubiteljev filma, ki ga je v tistem času v mali dvorani ljubljanskega Kina Union vodila Mirjana Borčić. Vpeta je bila v konceptualistično umetnost v Sloveniji, zlasti v razširjeno gibanje OHO, hkrati pa profesionalno tudi v razne psihološke tečaje in seminarje t. i. grupne dinamike oz. skupinske komunikacije, kar se je odražalo tudi v skupnih in samostojnih projektih.
Tako je v družbi kolegic in kolegov nastalo nekaj kratkih priložnostnih filmov, o katerih sama pove: »Preprosto smo se igrali: v Zato in tako guncamo afne pred kamero. Hotela sem preizkusiti, kako deluje obraz na filmu, če mimiko obraza snemaš po en posnetek. Bilo je zabavno in nenavadno. Nekaj informacij je moj prvi dokumentarec, ki kaže selitev iz študentskega naselja, pri kateri mi je pomagal sošolec, ki je imel avto. Film je tudi nekakšno slovo od mladosti; ne mladosti kot takšne, ampak slovo od nekega lepega, čeprav ne vedno lahkega življenja … odhod v odrasli svet.« (Vir izjave: Nil Baskar: Pogovor z Ano Nušo Dragan, revija KINO!, št. 11, 12, 2010.)

Marko A. Kovačič – Casus Belli (performans v Galeriji Škuc)
1983, 19′ 45”
» video
Posnetki novovalovskega performansa, ki ga je imel Marko Kovačič v Galeriji ŠKUC leta 1983.
Video dokument je bil posnet v realnem času in sproti predvajan tudi v izložbenem oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Na prizorišču je bila kovinska konstrukcija z napetim platnom, na katerega so se projicirali avtorjevi ročno izdelani diapozitivi. V prvem delu je umetnik svoje telo apliciral na projicirane podobe, njegova figura v ozadju je bila vidna kot senca, silhueta. Za platnom je vstopal v konstruktivistično in ekspresionistično zasnovane elemente na platnu in s pomočjo mehaničnih gibov in aktivističnih gest ustvarjal satične/zaustavljene in gibljive podobe. (Vmes je Dragan Čolaković – Šiljo naglas prebral besedilo v srbohrvaščini: “Ne hvalim se, ali mogu reći da sam nekoga udario po uhu …”. Gre za priredbo absurdistične kratke zgodbe – po vsej verjetnosti »Optužba/Rehabilitacija« –  Daniila Harmsa.) V drugem delu je stopil izza platna/membrane pred občinstvo kot ranljivo in erotično telo iz mesa in krvi ter izvedel samodestruktiven akt: obraz si je ovijal z lepilnim trakom vse do trenutka, ko mu je pošel dih.
Performans Casus belli (Povod za vojno) je bil kombinacija skulpture, prostora, geometrije, telesa, akcije in novovalovske glasbe. Dogajal se je na presečišču skonstruiranega in realnega prostora, gibanja in nepremičnosti, zaustavljenega časa in časa, ki teče. Provokativni in sugestivni gibi, gibanje in akcija so imeli intenziven intelektualen, estetski, čuten in emocionalen učinek na gledalce. (Vir: Barbara Borčić: intervju z avtorjem: “Pesem mesa in podoba je telo postala”, Likovne besede: “Umetnost je močnejša od smrti”, št. 21/22, 1992.)

Postaja DIVA je spletni in fizični arhiv, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, dokumentiranja, arhiviranja in predstavljanja umetniškega filma, videa in novomedijske umetnosti.