Prikaz filmskega/video opusa iz let 1998–2025
Projekcije in pogovori
Sreda, 17. 12. 2025, 20.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Program v Slovenski kinoteki, Vodnikovi domačiji in na Bazi slovenskih filmov (dec. 2025–jun. 2026)
17. december / 21. januar / 18. februar / 24. marec / 21. april / 8. maj / 10. junij
Priprava programa: SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka
Kurirala: Vesna Bukovec, Robert Kuret
- O programu
- Območje prehoda I: Gorica / Nova Gorica, 17. december 2025
- Območje prehoda II: spomin / dokument, 21. januar 2026
- Območje prehoda III: okolje / ozemlje, 18. februar 2026
- Območje prehoda IV: vodostaj / vodotok, 24. marec 2026
- Območje prehoda V: mir / vojna, 21. april 2026
- Območje prehoda VI: nasilje / sočutje, 8. maj 2026
- Območje prehoda VII: odhodi / prihodi, 10. junij 2026
- Biografija umetnic
- Gradiva za medije
- Kolofon
Anja Medved (1969) in Nadja Velušček (1948) sta hči in mati, ki kot avtorski tandem delujeta že vse od leta 1998, ko sta za televizijo RAI posneli kratki dokumentarni film Cvetoča Brda. Njuno skupno ustvarjanje se je začelo v goriškem Kinoateljeju, ki ga je leta 1977 ustanovil sociolog Darko Bratina, za katerega je bil film sredstvo poglobljenega spoznavanja družbe (novogoriški Zavod Kinoatelje pa je registriran od leta 2000). Nadja Velušček je pri snovanju programa sodelovala že od začetka devetdesetih let naprej, Anja Medved pa se je pridružila nekaj let kasneje, po zaključku študija gledališke in radijske režije na AGRFT. Zadnja leta ustvarjata v okviru zavoda KINOkašča / CINEMattic s sedežem v prenovljenem skednju v Šmihelu pri Novi Gorici. Nadja Velušček običajno opravlja terensko delo in vodi pogovore z ljudmi, medtem ko Anja Medved prevzema proces režije in montaže.
Filmi Anje Medved in Nadje Velušček so – po klasifikaciji Andreja Špraha – večinoma kompilacijski dokumentarci. Struktura njunih filmov deluje rizomatsko, nehierarhično: pripovedni glasovi se tako namnožijo, da »nadzora« nad pripovedjo nima neki dominanten pogled, ampak ustvarijo mrežo množice glasov, ki se sešijejo v kubističen mozaik: takšno mnogoglasje je avtorska strategija, s katero se lahko šele izriše polje, ki ga ti glasovi prečijo, vsak po svoje razumejo, prisvajajo in uporabljajo ter pripovedujejo o njem – in šele tako lahko skozi njune filme spregovorijo pokrajinske entitete, kot so Nova Gorica, Gorica, Soča, Goriška brda, Benečija …
Kot omeni Anja Medved, je takšen nazor posledica življenja ob meji in poskusa dati glas meji, mejnemu. In kot v Mestu na travniku ugotavlja Ervin Hladnik Milharčič, sta ob meji resnici vedno vsaj dve: Soča je Isonzo, Čudež pri Kobaridu je Polom pri Kobaridu, Nova Gorica po koraku čez Trg Evrope postane stara … Mejni prostor je zato že po definiciji prostor večglasja in se tako odpira zgodovini – oziroma mikrozgodovini – na način pogleda od spodaj. V delu avtorskega dvojca Velušček-Medved gre za pripovedi in živa pričevanja običajnih posameznikov, ki niso del velikih zgodovinskih naracij, osebnosti, dogodkov ter učbeniških dejstev, ampak se nahajajo v nekakšnem infraprostoru pod površjem tistega, kar je skozi označevalski proces prešlo v zgodovinsko Resnico.
Pri tem velja poudariti tudi bogato rabo tako javnih in institucionalnih, predvsem pa osebnih in družinskih arhivov, ki skozi filmsko ustvarjanje tudi prvič pridejo v javni prostor. Obenem je avtorski credo dvojca Velušček-Medved ravno kreiranje arhiva in pričevanj: film – kot pravita – postane stranski produkt ustvarjanja arhiva in ne obratno. Obenem z različnimi postopki potujita različne – tudi svoje lastne – rabe arhivskega in video materiala ter s podvojitvami podob v različnih kontekstih naredita vidno, kako so podobe vsakič znova prisvojene za namen določene naracije oziroma učinka.
Ker gre v avtorskem dvojcu Velušček-Medved večinoma za srednjemetražne dokumentarne filme, smo za pregled njunega ustvarjalnega opusa oblikovali nekakšne filmske dvojice. In ker so filmi zaradi svoje fragmentarno-esejistične narave tako odprti in tematsko večglasni, praktično vsaka kombinacija aktivira določene povezave. Zato smo program želeli oblikovati na način, da bi tudi sopostavljena filma vsakič znova artikulirala mejo in mejno: kot bi prešli iz Nove v staro Gorico, iz modernistične arhitekture v staro mestno jedro. Iskali smo povezave, kjer bi to spremembo začutili predvsem v spremembi formalne strukture in filmskega jezika, da bi torej tudi vsakokratni filmski dvojec čim bolje dal občutiti večglasje, tako značilno za vsak dokumentarni film Anje Medved in Nadje Velušček.
Kinotečni program se letos v majskem terminu seli na Vodnikovo domačijo, kjer so bila pred desetletjem razstavljena ljubljanska pričevanja o času med in po drugi svetovni vojni na razstavi Podobe pozabe: Osebne zgodovine mesta Ljubljana. Del programa bo dostopen tudi na Bazi slovenskih filmov (BSF), kjer si bo mogoče ogledati preostala dela Anje Medved in Nadje Velušček. Pregled njunega opusa se umešča v že tradicionalna sodelovanja med SCCA-Ljubljana in Slovensko kinoteko, kjer smo doslej prikazali retrospektive ključnih avtoric in avtorjev na področju videa: Miho Vipotnika, Emo Kugler, Marka A. Kovačiča, Nevena Kordo in Natašo Prosenc Stearns.
Robert Kuret
Območje prehoda I: Gorica / Nova Gorica
Sreda, 17. december 2025 ob 20.00, Slovenska kinoteka
10. februarja 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, po kateri je goriški prostor razdelila ena od štirih različic meje. Kmalu zatem, 18. aprila 1947, je Komunistična partija Jugoslavije sprejela odločitev za gradnjo Nove Gorice. Dobrega pol stoletja kasneje, v noči iz 30. aprila na 1. maj 2004, je Slovenija uradno postala članica Evropske unije, prostor, kjer je potekala meja med staro in Novo Gorico, pa je dobil ime Trg Evrope. Zapornice so bile dokončno odstranjene 21. decembra 2007, ko se je Slovenija pridružila schengenskemu območju. To so ključni datumi, v okviru katerih se gibljeta filma Mesto na travniku, posvečen zgodovini Nove Gorice, in Spovednica tihotapcev, kjer ljudje obujajo spomine na prostor, zaznamovan z mejo.
Ukinitev meje 21. decembra 2007 je bila povod za organizacijo t. i. »spominodajalskih akcij«. V okviru Kinoateljeja je Anja Medved v prostore mejnega prehoda na Erjavčevi ulici, kjer je danes Carinarnica, povabila ljudi, da prinesejo določeno fotografijo in ob njej povejo spomin na mejo oziroma tihotapljenje blaga čeznjo. Do leta 2018 je organizirala še pet spominodajalskih akcij na različne teme. Dokumentarni videoesej Mesto na travniku se odpravi še dlje v zgodovino in raziskuje nastanek Nove Gorice sredi ničesar kot veliki projekt nove socialistične države. Pripoved o mestu nima svojega protagonista, kar izraža tudi filmska struktura, v kateri se dinamično množijo različni glasovi in se prepletajo z arhivskim materialom.
Če je v Mestu na travniku govor oseb prepleten z arhivskim materialom in posnetki Gorice, je po drugi strani Spovednica tihotapcev – tudi v okviru spominodajalskih akcij – edini film avtorice, ki govor oseb in arhivsko podobo eksplicitno loči: arhivska podoba pride šele za pripovedjo v Carinarnici in se tako osvobodi glasu, ki bi jo interpretiral, s tem pa zaživi neko svoje življenje, podloženo z zvočno krajino. Iz ilustrativnega gradiva se spremeni v poetično impresijo.
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Kinoatelje (ITA), Slovenija/Italija, 2004, SD video, barvni, 63′
Dokumentarni esej o nastanku Nove Gorice.
Režija, scenarij: Anja Medved, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Kinoatelje (ITA), Slovenija/Italija, 2010, video miniDV, barvni, 22′
21. decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v Schengensko območje, se je Nova Gorica prvič znašla brez mejnih zapornic. Večer pred tem se je travmatični prostor mejnega prehoda, ki je desetletja ločeval Novogoričane od Goričanov, spremenil v prostor srečanja. V sobo, ki je bila prej namenjena pregledovanju in zasliševanju, je bila tokrat nameščena kamera, v katero je bilo mogoče brez strahu povedati, kako se je živelo z mejo, jo prehajalo in tihotapilo. Zaupani spomini in filmski dokumenti prikazujejo, kako se lahko dve različni resničnosti znajdeta na istem mestu. Vsakemu spominodajalcu je bil ponujen caffè corretto – kava z žganjem, ki združuje dve najbolj pretihotapljeni dobrini, eno z ene in drugo z druge strani meje.
Območje prehoda I: spomin / dokument
Sreda, 21. januar 2026 ob 17.00, Slovenska kinoteka
Pred projekcijo bo imel uvodno predavanje Andrej Šprah
Ne pozabi me – prvi celovečerni film avtorskega dvojca Velušček-Medved – je nastal v okviru projekta Rešilec spomina in arhivske brigade, ki je del uradnega filmskega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. V filmu nastopajo prebivalci goriškega območja, ki delijo svoje izkušnje na drugo svetovno vojno: doživeli so jo kot otroci pripadnikov nasprotujočih strani, pri čemer avtorici poudarjata, da je treba slišati vse zgodbe, predvsem pa dati prostor spominom, ki še niso bili povedani.
Kot v katalogu retrospektive zapiše Andrej Šprah, sta v dokumentarcu ključni dve ravni. Po eni strani gre za uporabo preteklih gradiv za različne načine predstavljanja realnosti, po drugi strani pa za razmerje s snovnostjo uporabljenih artefaktov, ki imajo lahko dokazno, pripovedno in tudi poetično funkcijo. Pri tem gre – kot pravi – tudi za afektivni smisel predmetov, saj sta avtorici s predmeti tudi čustveno povezani. Njuno avtorsko gesto vidi v osvobajanju obstoječih podob izpod jarma »predhodnih pomenov in hegemonističnih teženj po pripisovanju resničnosti«, njun projekt pa vidi kot »ustvarjanje pogojev, v katerih bi se spomini lahko osvobodili vsiljenih ali predpisovanih resnic«. Gre za »utopične možnosti odrešitve bremena pomenjanja skozi oblike ponovne prepoznave, rekontekstualizacije in poetizacije«.
Te misli se zgostijo tudi v zaključku filma, ki povzame avtorsko poetiko dvojca Velušček-Medved: kamera se počasi dviga ob starem drevesu, ki raste pred blokom, tako da se začne razpirati čudovit panoramski razgled na Goriško, podobo pa spremlja refleksija Anje Medved: »Akacija je preživela prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno, razpad Jugoslavije – še vedno ostaja vraščena v ta prostor, življenje namreč črpa iz iste zemlje, iste vode, istega zraka … Črpa ga iz prostora, ampak ne iz tistega, ki ga je mogoče zavzeti, ampak iz prostranosti, ki je ni mogoče zamejiti in ki vedno znova najde pot domov.« Trud njunih filmov je ravno razpiranje te prostranosti onkraj vsakokratnih zgodovinskih in ideoloških prisvojitev ter petrificiranih zgodovinskih Resnic, in razpreti pot do mnogoglasja živih izkušenj.
Robert Kuret
Režija: Anja Medved, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: KINOkašča / CINEMattic, Slovenija, 2025, DCP, barvni, 104′
Med pospravljanjem škatel s fotografijami in filmskimi koluti se razkriva pozabljena podoba obmejnega prostora med Slovenijo in Italijo, ki so ga v preteklem stoletju razdelile vojne in politično nasilje. Otroški spomini najstarejših pa odstirajo tudi drugačno preteklost, veliko bolj skupno in prepleteno, kot smo se o njej učili v zgodovinskih učbenikih. Dokumentarni esej šiva spomine pripadnikov nekoč sprtih strani, da bi natanko 80 let po koncu druge svetovne vojne ponovno premislil o pomenu doma in pripadnosti.
Območje prehoda III: okolje / ozemlje
Sreda, 18. februar 2026 ob 20.00, Slovenska kinoteka
Film Moja meja je nastal v času, ko se je zdelo, da bo meja med staro in Novo Gorico kmalu le še spomin. Gre tudi za prvi film avtorskega tandema, kjer je prisotna zgodba njune družine, ki jo pripoveduje Nadja Velušček in ki je obenem tudi zgodba marsikaterega Primorca: njena mama je bila Goričanka, oče pa je bil iz vasi Plave ob Soči v občini Kanal. V Plave se je preselila ravno leta 1947, ko so 15. septembra začrtali mejo po Pariškem mirovnem sporazumu: gibanje civilistov je bilo nato naslednji dve leti strogo prepovedano, ker so oblasti šele vzpostavljale mejni režim, nadzor in dokumentacijo, prestop pa je bil mogoč le z vojaškimi dovoljenji, ki so bila civilistom praktično nedostopna.
V Jugoslaviji se je po vojni veliko gradilo in eden ključnih deležnikov pri tem je bil Salonit iz Anhovega, proizvajalec cementa z dodanim azbestom, ki se nahaja le štiri kilometre severno od vasi Plave. Film Beli oblak predstavlja hude zdravstvene posledice za tamkajšnje delavce, njihove pripovedi pa kontrastira s prizori iz promocijskega filma Obsoški orjak (1971), ki predstavlja tovarno v času strmega vzpona in naraščajočega mednarodnega ugleda. Film Beli oblak je nastal v sklopu mednarodnega projekta o kršenju človekovih pravic na pobudo festivala Pravo Ljudski iz Sarajeva, ker pa filmski omnibus ni bil realiziran, je Anja Medved film dokončala kot samostojen projekt in se z njim pridružila civilni iniciativi v Posočju.
Če so prizori iz Obsoškega orjaka v obeh filmih uporabljeni na način, s katerim se – kot zapiše Šprah – »spodjeda njihova izvorna pomenskost«, pa se v Moji meji znajdejo tudi podobe iz družinskih albumov ter posnetki iz vsakdanjega življenja, ki simultano slikajo čas kot podobe, izvzete iz propagandnega filmskega gradiva. Kažejo namreč – kot večkrat poudarjata Anja Medved in Nadja Velušček – da se vsakdanje življenje med »veliko zgodovino« ne ustavi.
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Kinoatelje (ITA), Deželni sedež RAI za Furlanijo – Julijsko krajino – Slovenski program, Slovenija/Italija 2002, SD video, barvni, 50′
Dokumentarna novela o postavitvi meje na Goriškem.
Režija, scenarij: Anja Medved, produkcija: KINOkašča / CINEMattic, Slovenija, 2011/2020, HD video, barvni, 11′
Ob eni najlepših evropskih rek se je desetletja odvijala nevidna katastrofa. Cementarna v Anhovem, ki je v dolini reke Soče zaposlovala večino prebivalstva, je uporabljala azbest. Čeprav je od leta 1996 to smrtonosno vlakno prepovedano, postajajo posledice njegove dolgoletne uporabe vedno bolj vidne. Film spomine nekdanjih delavcev šiva z odlomki iz promocijskega filma tovarne, ki je bila nekoč v ponos.
Območje prehoda IV: vodostaj / vodotok
Torek, 24. marec 2026 ob 17.00, Slovenska kinoteka
Ujeta voda in Trenutek reke po klasifikaciji Andreja Špraha sodita v kategorijo pejsažnega dokumentarca. Ujeta voda pripoveduje o zgodovini vodnih zajetij čezmejnega goriškega krasa, od vodnjakov do vodovoda. Med prvo svetovno vojno je bil Kras pomembno zaledje za avstro-ogrsko vojsko, zlasti ob bojiščih na soški fronti, kar je botrovalo nastanku vojaške logistične infrastrukture, med katero je bil tudi vodovod. Trenutek reke se po drugi strani osredotoča na tok reke Soče ter različne načine njene uporabe in prisvajanj. Film z mnogoglasjem preseže vsakršno individualno razumevanje oziroma prilastitev Soče in se s tem približa perspektivi same reke.
Pri tem je vidna tudi pomembna razlika v sami formalni zasnovi obeh filmov. Če je Ujeta voda – ki se posveča načinom, s katerimi si ljudje uredijo dostop do vodnega vira – posneta v statičnih kadrih in z naborom govorcev, ki se v filmu pojavijo večkrat, je Trenutek reke s svojo strukturo že veliko bolj podoben toku. Začetni kadri so posneti z dinamično kamero iz roke, v filmu se ne ponovi niti en govorec, vsak pa predstavi neki povsem novi vidik Soče: od načrtov grajenja hidroelektrarn, kajakaštva, ekologije in onesnaženja, staroverstva, biodiverzitete, živali, ribolova in skrbi za ribjo populacijo, nadzora vodostaja, umetniškega ali povsem osebnega navdiha.
Z množenjem pokrajin in govorcev film povsem dehierarhizira kakršnokoli prevladujočo linijo naracije o Soči ali kakršenkoli specifičen način njenega prisvajanja ali uporabe – in ravno s tem postopkom najbolje pusti govoriti ravno Soči sami: Resnica o Soči je v najboljšem primeru zgolj posamična gesta njene prisvojitve in ravno s pomnožitvijo teh gest avtorici najbolj učinkovito pokažeta, kako je reka vedno nekaj več, tako od posamezne resnice kot tudi od celotnega skupka perspektiv. Čeprav je več govorcev prisotnih že v Ujeti vodi, se zdi, da tok zares steče šele s Trenutkom reke, ki je dobil naslov po besedah staroverca Antona Juga Kopoviščarja: »Led je zamrznjen trenutek reke, / šele ko bo sonce ukazalo, / bo lahko stekel proti morju.«
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: KINOkašča / CINEMattic, Slovenija, 2014, HD video, barvni, 43′
Voda je vir življenja, zato se ji je človek od nekdaj prilagajal. Ko jo je ujel in usmeril sebi v prid, je zagospodaril nad svetom. Danes se zdijo časi, ko so po vodo hodili k vodnjakom, davna preteklost, a mnogi se še spominjajo, kako je vsak dan v letu zahteval svoje vedro. Šele vodovod je omogočil, da je to bogastvo postalo samoumevno. Film s pripovedmi in fotografijami beleži zgodovino 20. stoletja, kot se je zrcalila v vodnih zajetjih čezmejnega goriškega Krasa.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Kinoatelje (ITA), Slovenija/Italija 2010, HD video, barvni, 63′
Soča ni mejna ampak povezovalna reka. V svoji razmeroma kratki strugi spaja dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni: Soča je ženska, Isonzo je moški. Soča je voda protislovij, privlačna in nevarna. Srečanja z ljudimi, ki z njo živijo, razkrivajo protislovja našega odnosa do okolja. V času, ko se odpravljajo državne meje, si moramo v dobro naše skupne reke meje začeti postavljati sami.
Območje prehoda V: mir / vojna
Torek, 21. april 2026 ob 18.00, Slovenska kinoteka
Pričujoči sklop sega v same začetke ustvarjanja Anje Medved in Nadje Velušček, gre namreč za njuni prvi dve deli. Sprva sta želeli posneti film o meji, Filibert Benedetič, direktor Slovenskega programa RAI v Trstu, pa jima je – skupaj z naslovom – najprej predlagal film o Goriških brdih. Ob snemanju sta srečali ljudi, ki so se spominjali soške fronte, in tako je nastal njun prvi dokumentarni srednjemetražec, Niso letele ptice. Anja Medved poudarja, kako v filmu niso niti enkrat omenjene klasične postavke zgodovine soške fronte (polki, divizije, bitke …), ampak da gre za drobce spominov tistih, ki so prvo svetovno vojno doživeli kot otroci in ki jih ne bomo našli v zgodovinskih učbenikih. Že v začetku njunega dela sta torej ubrali pristop k zgodovini, ki gleda od spodaj navzgor; metoda, ki jo je s svojo Ljudsko zgodovino Združenih držav Amerike leta 1980 populariziral ameriški zgodovinar Howard Zinn in ki se zgosti v misli Anje Medved iz filma Ne pozabi me: »Vsakdanje življenje se med vojno ne ustavi.« Obenem so bile Niso letele ptice že začetek vzporednega ustvarjanja arhiva.
Cvetoča Brda kot prvi film avtorskega tandema zaznamuje nekaj posebnosti, kjer lahko izpostavimo začetno pravljično naracijo Nadje Velušček, ki je v takšni obliki v kasnejših filmih ne zasledimo več. S tem portret Brd, ki se – podobno kot drugi filmi – razteza od vojne preteklosti do sodobnih gospodarskih dejavnosti in občudovanja pokrajine, na subtilen način pridobi magične lastnosti. Tudi v filmu Niso letele ptice lahko opazimo določene pripovedne postopke, ki sta jih avtorici v kasnejših delih opustili: bistven delež predstavljajo dnevniški zapisi, osebne zabeležke in pa časopisne objave, ki jih prebira glas v offu. Predvsem časopisni članki služijo kot zunanji oziroma javni orientir po ključnih zgodovinskih dogodkih – recimo začetek vojne – ki posamezne pripovedne glasove postavi v okvir. V naslednjih filmih tovrstno sredstvo pripovedne avtoritete opustita, razbiranje specifičnega zgodovinskega konteksta ali trenutka pa avtorici prepustita montaži pripovednih glasov in gledalčevemu nadaljnjemu raziskovanju.
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Nadja Velušček, Anja Medved, produkcija: Deželni sedež RAI za Furlanijo – Julijsko krajino – Slovenski program, Kinoatelje (ITA), Italija, 1998, DV, barvni, 30′
Voda je vir življenja, zato se ji je človek od nekdaj prilagajal. Ko jo je ujel in usmeril sebi v prid, je zagospodaril nad svetom. Danes se zdijo časi, ko so po vodo hodili k vodnjakom, davna preteklost, a mnogi se še spominjajo, kako je vsak dan v letu zahteval svoje vedro. Šele vodovod je omogočil, da je to bogastvo postalo samoumevno. Film s pripovedmi in fotografijami beleži zgodovino 20. stoletja, kot se je zrcalila v vodnih zajetjih čezmejnega goriškega Krasa.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Kinoatelje (ITA), Deželni sedež RAI za Furlanijo – Julijsko krajino – Slovenski program, Italija, 1999, SD video, barvni, 42′
Soča ni mejna ampak povezovalna reka. V svoji razmeroma kratki strugi spaja dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni: Soča je ženska, Isonzo je moški. Soča je voda protislovij, privlačna in nevarna. Srečanja z ljudimi, ki z njo živijo, razkrivajo protislovja našega odnosa do okolja. V času, ko se odpravljajo državne meje, si moramo v dobro naše skupne reke meje začeti postavljati sami.
Območje prehoda VI: nasilje / sočutje
Petek, 8. maj 2026 ob 20.00, Vodnikova domačija
Vžgano v spominih je nastal v okviru istoimenskega evropskega projekta Evropa za državljane, ki ga je vodil ZRS Koper z namenom popisa požganih vasi v času nacistične okupacije na območju tedanjega Jadranskega primorja, ki danes obsega predele Slovenije, Hrvaške in Italije. Nemške okupacijske sile so na tem območju kot povračilni ukrep proti civilnemu prebivalstvu, domnevno naklonjenemu NOB, požgale približno 250 vasi. Temu so sledili poboji in množična izgnanstva.
Podobe pozabe: Osebne zgodovine mesta Ljubljana so nastale v sodelovanju projekta Moje ulice zavoda Divja misel, ki je beležila spomine Ljubljančank in Ljubljančanov, ter Anje Medved. So edina spominodajalska akcija, ki se je odvila v Ljubljani, pri čemer se dotakne tako vojnega kot tudi povojnega časa. Podobe pozabe so formalno povsem drugačne od Vžganega v spominih, čeprav njihova pripoved sega v isti čas prehoda iz italijanske v nemško okupacijo. Gre za pripovedi različnih glasov, ki izhajajo iz fotografij družinskih arhivov; v nasprotju z večino dokumentarcev z goriškega območja, pa lahko tu prepoznamo nekatere deležnike javnega in kulturnega življenja prestolnice.
Vžgano v spominih je posneto na konkretnih lokacijah, kjer se skozi pripovedi različnih ljudi sešije fragmentarna podoba dneva, ko so Nemci požgali določeno vas: v filmu glasove pripovedovalcev včasih podpre presunljivo fotografsko gradivo, ki ga v živ prostor razširi srhljiva zvočna krajina Maura Bona, ki jo sekajo občasni, komaj razločni vzkliki ali glasovi ljudi. Ko gledamo obraze nekaterih govorcev v filmu, se zdi, kot da so požigi še vedno živo pred njimi. Podobe pozabe so – v nasprotju z eksterierji in domovi Vžganega v spominih – posnete v studiu in tako dajejo vtis večjega nadzora nad zgodovinskim spominom, a kljub temu izražajo določeno specifiko avtorskega opusa: v prvem planu je namreč obraz in njegova ekspresivnost, kot bi se skozi govorčevo pripoved na njem živo izrisala spominska krajina. Fokus na glas in obraz sta eni osrednjih avtorskih strategij ustvarjalk, skozi kateri se minulo povsem materialno manifestira v sedanjosti.
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: KINOkašča / CINEMattic, Slovenija, 2017, video, barvni, 67′
Nacistična okupacija je na čezmejnem prostoru takratnega Jadranskega Primorja sledila že tako težkemu obdobju fašizma. Da bi se maščevale nad civilnim prebivalstvom, ki je domnevno podpiralo upor, so okupacijske sile izvedle sistematični teror, ki je terjal več kot 250 požganih vasi. Sledili so poboji, ropanja in deportacije. Tisti, ki se tega nasilja spominjajo, so bili takrat otroci. Njihov spomin ostaja v opomin.
Režija: Anja Medved, scenarij: Anja Medved, Tina Popovič, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Slovenija, 2016, HD video, barvni, 56′
Zbirka spominov, ki jih ob gledanju družinskih fotografij, posnetih med in tik po drugi svetovni vojni, obujajo prebivalci Ljubljane in okolice. Kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja tedanjih otrok ta usodni čas prikazujejo iz žabje perspektive in zakulisja zgodovine.
Območje prehoda VII: odhodi / prihodi
Sreda, 10. junij 2026 ob 20.00, Slovenska kinoteka
Zadnji programski sklop se z mejo ukvarja v Beneški Sloveniji. Tamkajšnji prebivalci so v stoletjih različnih političnih nadoblasti (Franki, Oglejski patriarh, Beneška republika …) uživali določene davčne olajšave in svoboščine, saj so nudili vojaške usluge in nadzor nad obmejnim ozemljem. Te privilegije so izgubili s prehodom pod Habsburžane (1797), ki zaradi centralizirane vojske niso potrebovali sodelovanja domačinov pri upravljanju dežele, davčne dajatve pa so poslabšale že tako skromne življenjske razmere. Situacija se ni spremenila niti pod Kraljevino Italijo, še poslabšala pa se je pod fašističnim režimom, ki je sledil eni najbolj krvavih front v prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni so bile življenjske razmere v Beneški Sloveniji ene izmed najbolj neugodnih v celotni Italiji. Posledično je prihajalo do množičnega izseljevanja oziroma boja za preživetje.
Simbol tega izseljevanja je postala tudi pesem »Oj, Božime«, s katero se začne dokumentarec Sešivalnica spomina, ki kaže izoliranost prebivalcev Beneške Slovenije ter zapuščene in prazne vasi. V nasprotju z večino ostalega opusa Anje Medved in Nadje Velušček v filmu ni uporabljeno arhivsko gradivo, ampak izseki iz gledališke predstave kambreškega gledališča Kontrabant Jožice Strgar, ki kaže na ustvarjalno dejavnost tamkajšnjega področja. Zdi se, da je projekt dokumentarca poleg portreta prostora tudi izvedba intervencije vanj in iskanje načinov za njegovo revitalizacijo.
Običaj in prevaro lahko vidimo kot radikalizacijo te tendence. Pokaže nam namreč skupnost festivala Postaja Topolovo, kjer skozi glasbeno podlago festivalskih gostov spremljamo načine, kako se preobrnejo običajna razmerja: na odru se znajdejo gledalci, na polju ustvarjalci, v orkestru vaščani. Zdi se, da celotno Topolovo postane prehodna površina, kjer se stopijo razlike tudi med domovi, dvorišči in festivalskimi prizorišči. Dokumentarec kaže, kako Postaja Topolovo v praksi udejanja nehierarhično vizijo mejnega območja, ki jo s filmskim jezikom skozi svoj celotni opus artikulirata Anja Medved in Nadja Velušček.
Robert Kuret
Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.
Režija, scenarij: Anja Medved, Nadja Velušček, produkcija: Zavod Kinoatelje (SLO), Kinotalje (ITA), Slovenija/Italija, 2006, SD video, barvni, 48′
Dokumentarni film o meji v Benečiji. V središču Evrope, na meji med slovanskim, romanskim in germanskim svetom, leži skrit prostor, čudovit in zapostavljen, oblegan in pozabljen. Skozenj teče mejna reka Idrija, ki je nekoč ločila Beneško republiko od Avstro-Ogrske monarhije ter demokratično Italijo od socialistične Jugoslavije. Film šiva z mejo pretrgane spomine na življenje v teh skrivnostnih dolinah, v katerih so isti ljudje stoletja živeli v strahu drug pred drugim.
Režija, scenarij: Anja Medved, produkcija: Postaja Topolove, Kinoatelje (It), Zavod Kinoatelje (Slo), Slovenija/Italija, 2010, miniDV, barvni, 43′
Od leta 1994 do 2022 se je v odmaknjeni strnjeni vasi Topolove tik ob meji s Slovenijo odvijala prireditev literature, glasbe in filma, ki je povezovala ustvarjalce iz različnih koncev sveta. Film je zbirka prizorov in vtisov iz Postaje Topolove leta 2009. Kamera prehaja med odrom in zaodrjem, ustvarjalci in gledalci, vasjo in svetom, da bi ujela vodilo prireditve; preseganja meja vseh oblik.
Anja Medved (1969) je scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Na AGRFT v Ljubljani je diplomirala iz gledališke in radijske režije pri prof. Miletu Korunu. Po študiju je sodelovala pri scenskih strukturah Projekta Atol, po odhodu v ZDA pa ustvarjala v okviru umetniškega kolektiva Microinternational iz Los Angelesa. Po vrnitvi je asistirala pri več predstavah Vita Tauferja in režirala gledališko videopostavitev Noč po motivih filma Michelangela Antonionija. Leta 2000 je v Galeriji Kapelica pripravila samostojno razstavo Frequenze Notturne in delo na področju videa kasneje razvijala pri samostojnih in skupinskih razstavah. Zasnovala, režirala in montirala je več kot dvajset dokumentarnih filmov, ki večinoma raziskujejo razmerja med osebnim in kolektivnim spominom obmejnega prostora. Večino teh je ustvarila v soavtorstvu z mamo Nadjo Velušček v okviru čezmejne organizacije Kinoatelje, v kateri je več kot dve desetletji delovala kot avtorica in vodja projektov. Je soustanoviteljica in direktorica zavoda KINOkašča / CINEMattic, filmske produkcije in hranilnice spomina, ter mentorica za dokumentarni film na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici in drugih mednarodnih filmskih delavnicah. Za dosežke na področju filmskega ustvarjanja je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Franceta Bevka ter nagrado Slovenske skupnosti v Italiji za izjemne dosežke na področju kulture in čezmejnega sodelovanja. (Foto: Bojan Velikonja)
Nadja Velušček (1948) je scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in slovenskega jezika, po študiju pa poučevala slovenščino v zamejstvu ter italijanščino, slovenščino in filmsko vzgojo na šolah v Sloveniji. Na srednjih šolah na obeh straneh meje je tudi vodila eksperimentalne gledališke projekte. Pred poučevanjem je bila zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij v Novi Gorici, kjer je vodila likovno galerijo in sodelovala pri razvoju filmskega gledališča. Za slovenski radijski program RAI v Trstu je nekaj časa pripravljala oddaje o filmu. V začetku devetdesetih let se je pridružila goriškemu Kinoateljeju, kjer je pri urejanju programa sodelovala skoraj tri desetletja. Je soustanoviteljica zavoda KINOkašča / CINEMattic s sedežem v Šmihelu pri Novi Gorici, kjer tudi živi. V tandemu s hčerko Anjo Medved je ustvarila trinajst dokumentarnih filmov. Je prejemnica več nagrad, med drugim nagrade Franceta Bevka, nagrade Slovenske skupnosti v Italiji, plakete Dokumentarno ime (v okviru mariborskega festivala Dokudoc), leta 2025 pa ji je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. (Foto: Tomaž Skale)
Kuratorka in kurator: Vesna Bukovec, Robert Kuret
Koprodukcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Partner: Baza slovenskih filmov (BSF), Kinoatelje, Zavod KINOkašča / CINEMattic, Zavod Divja misel (Vodnikova domačija), GO! 2025 Nova Gorica Gorizia
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvale: RTV Slovenija, Slovenski program RAI, Andrej Šprah, Vlado Škafar, Tina Popovič
