Letna razstava Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti
21. 6.–18. 7. 2023
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje: sreda, 21. 6. 2023, 19.00
Umetnice_ki: Johanna Hedva, Finnegan Shannon, Olivia Spring (SICK Magazine), RA Walden
Kuratorki: Urška Aplinc, Lara Plavčak
Svetovanje in pomoč pri izvedbi: Vesna Bukovec, udeleženki_ca 19. leta Sveta umetnosti Jernej Čuček Gerbec, Lin Gerkman, Lara Nagy, Isidora Todorić, Lara Zupan
SPREMLJEVALNI DOGODKI
23. 6. ob 18.00: Ogled razstave za osebe s slepoto in slabovidnostjo s tiflopedagogom Petrom Rotom (Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica) – v slovenskem jeziku.
29. 6. ob 18.00: Predstavitev knjige Your Love Is Not Good (Tvoja ljubezen ni dobra) in pogovor z avtorico_jem Johanno Hedva – v angleškem jeziku, ob spremstvu tolmača za slovenski znakovni jezik. Moderatorka: Suzana Tratnik. Soorganizira: Knjigarna Azil (ZRC SAZU).
7. 7. ob 18.00: Ogled razstave s kuratorkama – v slovenskem jeziku, ob spremstvu tolmača za slovenski znakovni jezik.
13. 7. ob 18.00: Predavanje Amande Cachie Sodobna umetnost o oviranosti: estetika dostopnosti in institucionalna kritika – v angleškem jeziku, ob spremstvu tolmača za slovenski znakovni jezik, opremljeno z angleškimi podnapisi. Predavanje bo potekalo prek Zooma, prijave na: info@scca-ljubljana.si.
18. 7. ob 18.00: Končni ogled razstave s kuratorkama – v angleškem jeziku.
Opis podobe: Fotografija bele zmečkane posteljne rjuhe, na kateri je siv napis sick v malih črkah. Napis se oblikovno prilega gubam rjuhe. Fotografijo obdaja okvir iz tanke črne črte in bele obrobe. Na zgornji obrobi piše Johanna Hedva, Finnegan Shannon, Olivia Spring (SICK Magazine), RA Walden, na spodnji obrobi piše Bolano.
O RAZSTAVI
Razstava Bolano sopostavlja prakse umetnic_kov, ki se identificirajo kot ovirane_i in/ali kronično bolne_i, s čimer želi izkušnjo bolezni in oviranosti[1], pogosto vezano na zasebno, postaviti v javni prostor. Razstava vključuje dela mednarodnih umetnic_kov Johanne Hedva, Finnegan Shannon in RA Walden ter čitalnico, ki jo je kurirala piska Olivia Spring. V svoji praksi in umetniških delih avtorice_ji raziskujejo živeto izkušnjo bolezni/oviranosti kot tistega vozlišča razreda, rase in spola, ki je v diskusijah intersekcionalnosti[2] in političnega aktivizma[3] največkrat spregledano.
Neprijetno je pomisliti, da bomo vse_i nekoč bolne_i ali ovirane_i. Neovirane_i[4] posameznice_ki in družba misel na neizbežno kolektivno odrivamo na stran, hkrati pa tudi vse, ki se s tem že soočajo. Strah ni presenetljiv, saj kapitalizem vrednost ljudi enači z njihovo produktivnostjo in možnostjo (iz)rabe njihovih teles v namen kapitala. Medtem ovirane in bolne potiska v revščino, s padcem socialne varnosti pa ranljive skupine postajajo za preostanek družbe še bolj nevidne. Oviranost je pojem izkušnje življenja v abilistični[5] družbi in posamezničine_kove utelešenosti, ne pa medicinske diagnoze in pravne opredelitve.[6]
Utelešenost v času poznega kapitalizma raziskuje RA Walden. Z delom Crip Ecologies (Krip ekologije) krhkost telesa povezuje s krhkostjo naših ekosistemov. Instalacija arhivira umetničin_kov omejen stik z naravo, ki je posledica njene_gove oviranosti. V posodah, ki spominjajo na lekarniške stekleničke, so v alkoholu hranjeni naravni predmeti. Zdijo se vsakdanji, celo samoumevni, v delu pa so povzdignjeni kot dragoceni artefakti. Knjižica in video Notes From The Underlands (Zapiski iz poddeželja) sta performativno besedilo o kvir utopiji oviranih in bolnih. Ob pozivu k akciji in premisleku odnosa še-ne-oviranih posameznic_kov do skupnosti oviranih in bolnih problematizirata predpostavko, da mora biti telo fizično prisotno (in neovirano), da se udejstvuje. Obe deli preiskujeta manifestacije skrbi, ki presegajo binarna razumevanja neoviranosti in oviranosti, bolezni in zdravja.
Prakse skrbi Johanna Hedva povezuje s kvir feminizom, alternativnimi sistemi vednosti in samoorganizacije. The Medusa and the Snail (Meduza in polž)[7] je materialno, skoraj visceralno preiskovanje telesnosti, ki je prepletena z alternativnimi znanji, kulturo ter védenjem prednic_kov, intuicijo in sanjami. Pri gledalki_cu klavstrofobična instalacija izzove zavedanje lastnega telesa v prostoru. Umetnica_k in piska_ec tudi sicer v svoji praksi prepleta misticizem, rituale in teme, povezane z boleznijo, oviranostjo, marginalizacijo in medsebojno skrbjo.
Skrb pa mora postati tudi odgovornost institucij, med drugim kulturnih. Princip dela institucij sodobne umetnosti le redko dopušča možnost vključevanja oseb z oviranostmi/kroničnimi boleznimi, tako ustvarjalk_cev kot občinstva. Abilistične institucije s svojo hiperprodukcijo projektov ne predvidevajo delovanja po krip času[8]. V enakovrednem odnosu med umetnico_kom in institucijo (posameznico_kom znotraj institucije) je umetničin_kov načrt dostopnosti[9] lahko odprt dialog nujnih ter možnih prilagoditev. Osredotočanje na dostopnost je, še posebej če nanjo gledamo kot na intelektualni in ustvarjalni izziv, transformativno za medij razstave in obrazstavni program.
Umetnica_k Finnegan Shannon z intervencijami ustvarja dostopnost fizičnih in digitalnih prostorov. S postavitvijo klopi z napisi kot umetniških del v prostore galerij opozarja na zapostavljanje osnovnih fizičnih potreb oviranih oseb, obenem pa udejanji rešitev.[10] Sedišče ponuja obiskovalkam_cem prostor za počitek in možnost, da prisluhnejo svojemu telesu. Nudi tudi priložnost za stik z drugimi deli – klop For RA Walden’s Notes From Underlands (Za Zapiske iz poddeželja RA Walden) je postavljena za ogled videa RA Walden. Sedenje postane protestna gesta in ena od spodbud, da javni prostor prepozna potrebe različnih teles, ne le normativnih. O zasebnem doživljanju bolezni in oviranosti se umetnica_k ukvarja v treh delih, izvezenih škatlah za robčke v obliki hiše A little pleasure for you (Nekaj radosti zate), kavča A little softness for you (Nekaj mehkobe zate) in postelje A little comfort for you (Nekaj udobja zate). Z njimi spomni na izkušnje iz življenja oviranih ali bolnih posameznic_kov, vezane na dom in zasebno, zaznamovane z bolečino ter potrebo po skrbi zase in druge. Robčki in njihove preobleke so predmet tolažbe, ki poziva k premisleku o skrbstvenih vlogah in sprejemanju naše soodvisnosti.
Ob odsotnosti struktur skrbi so na socialnih omrežij zacvetele spletne skupnosti, ki nudijo medsebojno podporo, izobražujejo in združujejo. Del teh skupnosti so tudi samozaložniške dejavnosti, med katerimi prevladujejo (fan)zini kot pomemben medij izraza in povezovanja skupin, ki niso del dominantne kulture. Piska Olivia Spring, ustanoviteljica in urednica SICK Magazine, revije oviranih in bolnih ustvarjalk_cev, je za razstavo kurirala izbor zinov, revij, poezije, antologij in knjig, ki zajema različne poglede na temo oviranosti in bolezni. Namen čitalnice je zamajati namerno nevednost družbe, ki ne prepozna izkušenj in potreb oviranih. Dolžnost osveščanja mora biti porazdeljena in ne sme ostajati dodatno breme, ki ga nosijo izključno ovirane in bolne osebe.
Z razstavo poskušamo skozi prakso, metodologijo dela in obrazstavni program v središče postaviti dostopnost. Razstava predstavlja različne poglede umetnic_kov, ustvarjalk_cev in skupnosti, ki ustvarjajo prostor za premislek tem in povezav oviranosti, umetnosti, sodobne družbe; s čimer pa se želimo približati drugačnim razstavnim strategijam, pogojem za delo in vključenost.
______
[1] V besedilu uporabljava oviranost, saj sta besedi invalidnost in hendikep, ki sta v slovenskem jeziku v splošni rabi, negativno zaznamovani. Ker so določeni izrazi novejši, dodajava angleške originale in razlago.
[2] Gl. Kimberlé Crenshaw. Intersekcionalnost razlaga prekrivajoče se sociopolitične sisteme moči in neenakosti ter izkušnje zatiranosti (ali privilegiranosti) ljudi na oseh teh sistemov.
[3] Politično udejstvovanje oviranih oseb naslavlja esej Sick Woman Theory (Teorija bolne ženske) avtorice_ja Johanne Hedva, v katerem razmišlja o uporu bolnega/oviranega telesa.
[4] Non-disabled. V angleškem jeziku se dogaja odmik od besede abled. Izraz non-disabled namreč označuje, da je posamezničina_kova psihofizična neoviranost večinoma začasna.
[5] Abilizem je sistem diskriminacije in predsodkov do ljudi z oviranostmi. Lahko je tudi ponotranjen.
[6] Gl. socialni model oviranosti v okviru študij oviranosti.
[7] Na razstavi so predstavljene Wart paintings (Bradavičje slike), ki so del umetniškega dela.
[8] Crip time, gl. Alison Kafer. Je nelinearni čas (in prostor), ki ga doživljajo ovirane osebe. Crip/krip izhaja iz cripple/kripelj, obe besedi pa si nekatere ovirane osebe in skupine na novo prisvajajo kot dejanje opolnomočenja in destigmatizacije. Beseda ni ustrezna za rabo s strani neoviranih oseb, razen z izrecno privolitvijo, če se nanaša na posameznico_ka oziroma konkretno skupino.
[9] Access rider (napotki o potrebah). Besedilo o potrebah posamezne_ga umetnice_ka za delo na razstavi, potovanje, bivanje, dogodke v živo itd.
[10] Prilagoditve, ki so prvenstveno zasnovane za ovirane osebe, koristijo tudi neoviranim uporabnicam_kom. Npr. dvigala in klančine za otroške vozičke.
» VEČ O RAZSTAVI NA SPLETNI STRANI SVETA UMETNOSTI
Obisk
Obisk razstave in vsi spremljevalni dogodki so brezplačni. Galerija Škuc je opremljena s klančino za gibalno ovirane osebe na vhodu (širina 150 cm) in v prostoru (širina 106 cm). Notranje dvorišče in toaletni prostori galerije niso dostopni za uporabnice_ke invalidskega vozička. Dostopni toaletni prostori so na voljo v sosednji gostilni Druga violina. Za uporabo se obrnite na zaposlene v gostilni, ki vas bodo prijazno usmerili. Toaleta v galeriji je spolno nevtralna. Na voljo je brezplačna voda iz pipe. V čitalnici, ki je del razstave, so udobni sedeži z naslonjali. Galerija je načeloma tih prostor, zvok umetniških del je omejen na slušalke. Prostor ni opremljen s slušno zanko. Obrazstavno besedilo je dostopno v brajici in v tisku za osebe s slabovidnostjo (oboje v slovenščini). Možna je uporaba lupe za osebe s slabovidnostjo. Ker želimo varen obisk razstave omogočiti tudi imunokompromitiranim osebam, priporočamo uporabo zaščitnih mask. Psi dobrodošli. Osebje lahko zanje priskrbi posodo z vodo.
Prihod
Galerija je najbližje avtobusni postaji Gornji trg (180 m), kjer ustavijo avtobusne linije 2, 3, 11, 19, 27. Več informacij je dostopnih na spletni strani LPP in LPP številkah (01 58 22 425, 051 44 99 92). Večina avtobusov je opremljena s klančino, a vseeno priporočamo klic na LPP s poizvedbo za prevoz v vašem terminu. Galerija je v peš coni v centru Ljubljane. Najbližji dovoz za avtomobile je 50 m stran. Ulice v neposredni okolici so tlakovane. Na območju peš cone vozijo brezplačna vozila Kavalir, ki jih lahko naročite od 6.00 do 22.00 po telefonu (odprti: 031 666 331, 031 666 332; zaprti: 031 666 299). Vozila niso dostopna za uporabnice_ke invalidskega vozička. Najbližje plačljivo parkirišče s parkirnimi mesti za gibalno ovirane osebe (8) je NUK II. v bližini Emonske ceste (500 m), najbližje parkirno mesto (1) za gibalno ovirane za kratkoročno parkiranje je na Levstikovem trgu (100 m). Za več informacij se obrnite na podjetje JP LPT (01 300 12 00). Zemljevid dostopnosti lokacij v centru Ljubljane in druge koristne informacije pa so na voljo tudi na spletni strani Zveze paraplegikov Slovenije.
KOLOFON
Organizacija: Svet umetnosti/SCCA-Ljubljana, Galerija Škuc
Partnerji: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica, Riso Paradiso, Druga violina
Program šole Svet umetnosti nastaja v partnerstvu s Cukrarno/MGML.
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Oblikovanje in naslovna podoba: Lea Jelenko
Zahvale: Johannes Beck, Berliner Festspiele/Gropius Bau, Deborah Schamoni, Leandra Busch, Lenka Đorojević, Izidor Bratun, Kino Šiška
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, ifa (Institut für Auslandsbeziehungen)
Sponzor: DIOPTA, d. o. o., Ljubljana
