Jaka Vatovec: False Magic 3 in False Magic 9

|

Samostojni razstavi

Jaka Vatovec: False Magic 9
19. 1.–7. 2. 2024
Galerija Alkatraz, AKC Metelkova, Masarykova 24, Ljubljana
Odprtje: petek, 19. 1., 18.00

Jaka Vatovec: False Magic 3
19. 1.–15. 2. 2024
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje: petek, 19. 1., 20.00

Foto: Jaka Vatovec

Samostojni razstavi umetnika Jake Vatovca False Magic 3 v Galeriji Škuc (19. 1.–15. 2. 2024) in False Magic 9 v Galeriji Alkatraz (19. 1.–7. 2. 2024) sta nastali v koprodukciji Društva Škuc, Kulturno umetniškega društva Mreža in Zavoda  za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana. Vatovec z novo umetniško produkcijo skozi metaforo naslovi življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo. V ospredje postavljamo odnos, ki ga gojimo tako do umetniškega materiala kot do deljenih osebnih izpovedi, ki jih načrtno ne delimo. Gre za premišljeno sodelovanje med lokalnimi nevladnimi organizacijami, ki odvzema minljivo šokantnost težkih zgodb, da lahko nagovarjamo s preudarnostjo. Poučevati, ozaveščati in zagovarjati z razumevanjem in sočutjem postajajo vedno bolj ključni vidiki samega kuratorstva in tudi umetniškega ustvarjanja, toliko bolj pomembni v prekarnih okvirih produkcije sodobnih umetnosti, v katere smo kulturne_i producentke_i (kulturne_i delavke_ci, umetnice_ki, piske_ci, kuratorke_ji itd.) ujete_i.

OBRAZSTAVNA DOGODKA

Ogled razstave z umetnikom in kuratorkami_ji
Petek, 2. 2. 2024:

  • False Magic 9 ob 18.00 v Galeriji Alkatraz
  • False Magic 3 ob 19.00 v Galeriji Škuc

Jaka Vatovec: False Magic 3

19. 1.–15. 2. 2024
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje: petek, 19. 1., 20.00

Kuratorki_ja: Tia Čiček, Lara Plavčak

__________

False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc (False Magic 3, 19. 1.–15. 2. 2024) in Galeriji Alkatraz (False Magic 9, 19. 1.–7. 2. 2024). Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje.

Susan Sontag je v eseju konec 70-ih spregovorila proti rabi bolezni kot metafore.[1] Razumeti bolezen posameznice_ka kot metaforo (npr. kot božjo kazen, kot rezultat neizživete energije) ni le neresnično, je tudi kaznovalno. Če jo metaforično uporabljamo za razlago družbe in drugih fenomenov, bolezen sama izgublja na resnosti in postaja vse bolj abstraktna. Jaka Vatovec po drugi strani ravno s prisvajanjem metafor izumlja vizualni jezik, ki ni niti diagnostičen niti površinski, v katerem lahko spregovori o svojem doživljanju OKM. Uro/žago lahko beremo kot simbol nevrodivergentnega časa (pod krovnim imenom krip čas[2]). Bodisi izgubljenega bodisi v očeh družbe neproduktivnega in neunovčljivega. Žepke časa zapolnjujejo kompulzije/rituali, ki ponudijo začasno olajšanje, svoj čas pa zahtevajo tudi obsesije/vsiljive misli, ki se kot plesen nenadzorovano širijo.

OKM je anksiozna motnja, za katero so značilne mučne, ponavljajoče se vsiljive misli – obsesije, ki vzbujajo strah, zaskrbljenost ali tesnobo, ter vzorci vedenja v obliki kompulzij (t. i. ritualov), ki naj bi jih ublažili. Številčnejša pričevanja o duševnem zdravju na družbenih omrežjih so pomagala razširiti razumevanje bolezni, motenj in oviranosti iz zgolj simptomatskega (zunanji medicinski pogled) v doživljajsko (prvoosebna pripoved).[3]

Destigmatizacija duševnih motenj je nujno potrebna, vendar lahko hitro zaide v trivializacijo, ki pa ovira resnično razumevanje doživljanja in potreb prizadetih. Prav to se je zgodilo z OKM – ker je v popularni kulturi in posplošeno zvedena na ekscentrično osebnostno lastnost ali stereotipe, kot so higiena rok ali živčno pospravljanje, lahko privede do nerazumevanje resnosti te motnje in njenega vpliva na vsakdanjik posameznice_ka. »Medtem ko je posameznica_k stigmatiziran_a zaradi pripadnosti marginalizirani skupnosti “duševno motenih”, je njena_gova motnja sama podvržena trivializaciji.«[4] Tiste_i v privilegiranem položaju (tj. brez duševnih motenj) z napačnim predstavljanjem OKM oropajo ljudi z dejansko OKM bistvenega hermenevtičnega orodja za posredovanje narave njihove izkušnje.

»Odklon in odklonilno stališče raziskav poskuša postaviti meje pri osvajanju in kolonizaciji znanja z označitvijo nedostopnega, tistega ki nam ni na voljo za prisvajanje ali razpravljanje, kar je sveto in o čemer se ne sme (iz)vedeti.«[5]

S tem premislekom se raziskovalke_ci odpovedujejo pripovedovanju določenih zgodb, ki so jim bile zaupane. Zavestno ne osvetljujejo določenih vidikov travmatičnih dogodkov, četudi bi z osveščanjem in zagovorništvom morda omogočili pomoč prizadetim skupnostim. Tuck in Yang namreč opažata, da je velik delež dela znotraj akademskih struktur zgolj reproduciranje zgodb o zatiranju.[6] Na ta način je preučevanemu materialu pripisana pomembnost, a razmerja moči ostajajo neenakovredna – akademski glas pa vsebine izkorišča za validacijo lastnega obstoja. Tovrstne trende reevalvacije posredovanja vsebin marginaliziranih zaznamo tudi pri obravnavi umetniškega materiala. Znotraj kuratorstva in umetniške produkcije prevprašujemo pozicije moči in ozadja govork_cev, postajamo občutljivejše_i na sam način pripovedovanja in kontekst, ne zgolj na informacije/vsebine, ki jih lahko pridobimo.

Razumemo, kaj nam je lahko povedano in nato nedeljeno. Neoliberalne smernice znanosti, kot tudi umetnosti, postavljajo v ospredje pripovedovanje težkih zgodb ranljivih skupin in posameznic_kov z namero opozarjati na človeške krivice in možnostjo poprave. Želimo si zgodb in del, ki nas pretresejo, nas premaknejo in skorajda prisilijo, da se ustavimo in razmislimo. V pričujočem projektu se poskušamo izogniti tako šokiranju kot pridigi, zato pa vabimo k premisleku. Cilj projekta je odvzeti momentarno reaktivnost težkih skritih zgodb, da lahko nagovarjamo s preudarnostjo. Poučevati, ozaveščati in zagovarjati z razumevanjem in sočutjem postajajo vedno bolj ključni vidiki samega kuratorstva in tudi umetniškega ustvarjanja, toliko bolj pomembni v prekarnih okvirih, v katerih smo kulturne_i producentke_i (kulturne_i delavke_ci, umetnice_ki, piske_ci, kuratorke_ji itd.) ujete_i.

Tia Čiček in Lara Plavčak

» Napoved na spletni strani Galerije Škuc

__________
[1] Sontag, Susan. 1978. Illness as Metaphor. New York: Farrar, Straus and Giroux.

[2] Crip time, gl. Alison Kafer. Nelinearni čas (in prostor), ki ga doživljajo ovirane osebe. Crip/krip izhaja iz cripple/kripelj, obe besedi pa si nekatere ovirane osebe in skupine na novo prisvajajo kot dejanje opolnomočenja in destigmatizacije. Neovirane osebe lahko besedo uporabljajo le z izrecno privolitvijo, če se nanaša na posameznico_ka oziroma konkretno skupino. V: Aplinc, Urška in Plavčak, Lara. 2023. Sick (21. 6.–18. 7. 2023, Galerija Škuc) [https://www.galerijaskuc.si/exhibition/sick/].

[3] Omeniti je treba, da aktivistke_i na področju študij oviranosti in študij norosti OKM kot obliko nevrodivergentnosti ne obravnavajo kot motnjo ali bolezen, temveč kot oviranost

[4] Spencer, Lucienne in Carel, Havi. 2021. ‘Isn’t Everyone a Little OCD?’ V: The Epistemic Harms of Wrongful Depathologization. Philosophy of Medicine l. 2 št. 1, str. 14.

[5] Tuck, Eve in Yang, K. Wayne. 2014. R-Words: Refusing Research. V: Humanizing Research: Decolonizing Qualitative Inquiry with Youth and Communities, London: Sage, str. 225.

[6] Prav tam, str. 227.

Jaka Vatovec: False Magic 9

19. 1.–7. 2. 2024
Galerija Alkatraz, AKC Metelkova, Masarykova 24, Ljubljana
Odprtje: petek, 19. 1., 18.00

Kuratorke_ji: Vesna Bukovec, Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk

__________

False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc (False Magic 3, 19. 1.–15. 2. 2024) in Galeriji Alkatraz (False Magic 9, 19. 1.–7. 2. 2024). Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje.

Razstavi sodita v skupni univerzum umetnikove ustvarjalnosti, vendar hkrati delujeta povsem samostojno kot zaokroženi celoti. Obema je skupno, da predstavljata nabor novejših del, ki v postavitvi sledijo zakonitostim posameznega prostora. Prav ob tej priložnosti hibridnega sodelovanja treh producentov sta pod okriljem SCCA-Ljubljana nastali tudi dve video deli, od katerih eno zavzema poglavitno vlogo v Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto.

Naslova razstav se navezujeta na rituale v kontekstu OKM. Popolna ritualizacija vsakodnevnega življenja pomaga samo začasno, na dolgi rok pa v začaranem krogu zgolj utrjuje strahove in poslabšuje motnjo. Številki se nanašata na »obvezno« število ponovitev kompulzivnih dejanj. Obiskovalka_ec razstave v Galeriji Alkatraz vstopa v temačen prostor, ki ga osvetljuje velikoformatna projekcija. Novonastalo delo je sestavljeno predvsem iz avtorjevih črno-belih fotografij in zvočne kompozicije, v kateri umetnikov glas zaseda vlogo glavnega instrumenta. Video Cerberus aludira na Kerberja, mitološko bitje, ki se nahaja v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo, kjer nepoklicanim onemogoča prehod med svetovoma živih in mrtvih. V delu Jake Vatovca predstavlja osebo z OKM. Kolažirana fotokopija troglavega psa na vijoličnem papirju se večkrat prikaže v videu, med podobami pa izstopajo predvsem fotografske upodobitve pajkov in pajčevin, ki sodijo v Vatovčevo temačnejšo estetiko, vendar ne predstavljajo nujno slabega znamenja. V umetnikovi interpretaciji pasje glave, ki so v neprekinjenem konfliktu, predstavljajo bitko med racionalnim oz. resničnim in iracionalnim, torej vsiljivimi mislimi in obsesijami, ki jih spremljajo občutki krivde in samozaničevanja. Naloga Kerberja je, da pazi, da intenzivne vsiljive misli ne pridejo na površje zavesti in vplivajo na  posamezničino_kovo delovanje. To so neke vrste mrtve misli: sled kognitivne aktivnosti, vira težko obvladljivih čustev, ki jih spremlja močna anksioznost in psihična stiska.

Vsiljive (lahko ponavljajoče se) misli pri OKM spremlja razvoj določenih kompulzivnih ritualov kot orodja za njihovo kontrolo. A kompulzije oz. rituali le za kratek čas omilijo stisko. Veliko časa je tako namenjenega ukvarjanju s ponavljajočimi se mislimi, intenzivnimi čustvi in potrebo po manjšanju stiske, motnjo pa spremljajo tudi pozornost na strukturo oz. pravila, zlitje z lastnim, subjektivnim dojemanjem sveta ter potreba po nadzoru sebe in zunanjega sveta, ki bistveno vplivajo na kakovost življenja.

Skozi to prizmo lahko beremo tudi delo, ki zavzema prostor okoli štirih belih stebrov. Gre za umetnikov ready-made, ki se navezuje na obsesijo s kontaminacijo. Kupi zelenih nitrilnih rokavic objemajo stebre kot nepotrebna opora, ki simbolizira pretirano zaščito. Aspekt preobremenjenosti z aseptičnostjo oz. sterilnostjo pa je poudarjen tudi s tem, da  rokavice nežno posegajo v obiskovalkin_čev brezskrben prehod.

Avtor je na simbolni ravni otežil tudi dostop do galerijske niše, iz katere se vije zgolj vijolična svetloba. Skladoma z glavno temo razstave bi lahko predstavljala vsiljive misli, ki silijo na plano, v prostor, in nakazujejo na kognitivne aktivnosti posameznice_ka, nevidne zunanjemu svetu. Kot neke vrste ready-made bi lahko razumele_i tudi kratke video vsebine manjših formatov, ki jih spremlja izvirni zvok. Gre za vsakodnevne prizore, ki jih je umetnik ujel po naključju in zabeležil s svojim mobilnim telefonom ter prenesel v galerijo. Na posnetkih lahko vidimo statičen kader, ki beleži ponavljajoča gibanja v naravi ali mestu (denimo padajoče snežinke, ki se ob stiku z zunanjo osvetljavo uparijo, ali pa plapolanje v vetru na drevesu zagozdenega zmaja). Ponavljajoče gibanje deluje kot neke vrste motnja – glitch, vendar znotraj resničnosti in ne kot del programiranega (virtualnega) okolja. Zaradi statičnosti, ponavljanja in predvajanja v zanki delujejo videi kot majhne premikajoče se slike ali GIF-i, ki zbujajo občutke v neskončnost ponavljajoče se zagozdenosti, ujetosti. Na razstavi lahko vidimo medijsko zelo raznoliko produkcijo. Poleg naštetega se Jaka Vatovec predstavlja tudi z več slikarskimi deli. Med njimi je serija slik Statements (Izjave), ki vsebujejo črne zapise na rumeni podlagi. Zapisane izjave so namenoma pomanjkljive in gledalkina_čeva naloga je, da jih ob gledanju intuitivno dopolni. Barvna kombinacija rumene in črne se pogosto pojavlja na opozorilnih znakih ali trakovih, v naravnem svetu pa nas asociira na strupene živalske vrste. Posebej izpostavljeno delo, A Small Disaster, se nahaja na steni nasproti vhoda in je skoraj v celoti črne barve. Edina točka, ki pritegne naš pogled, je manjši gobasti oblak jedrske eksplozije v beli barvi, ki ga tvori neposlikan papir, le črnina je naslikana s tušem. Vizualno preprosto, a močno delo, ki je v dialogu s črno-belo videoprojekcijo, se zaradi iluzije zlitja tal in črno obarvane stene razteza preko svojih okvirjev in  zaseda velik del galerije.

Jaka Vatovec se pri zasnovi  razstave ni posvetil le posameznim umetniškim delom, pač pa tudi celoti, dialogu med posameznimi deli, oviranju gledalkine_čeve poti s preprekami in atmosferični dezorientaciji s pomočjo zvoka. Da smo v isti pokrajini kot Vatovčeva razstava v Galeriji ŠKUC, pričajo številni indici: črno-beli poudarki; kratke video vsebine na tablicah; eno glavno video delo; spoj dela in specifike galerijskega prostora … Pa vendar gre za drugo mikrolokacijo, saj je vsaka razstava in z njo vsako delo tudi individuum, ki govori svojo zgodbo znotraj širšega narativa. Z delovanjem na posamezničina_kova čutila poskuša razstava približati izkušnjo OKM posameznici_ku na nedidaktičen, umetniški način, ki omogoča številne nivoje branja, pri čemer besedili kustosinj_ov predstavljajo le enega izmed aspektov.

Spoznavanje subjektivne izkušnje življenja z OKM je za gledalke_ce priložnost za vpogled v kompleksno zgodbo, ki jo oblikujejo specifični pogoji bolezni. Umetnikova postavitev, ki razkriva bogat domišljijski svet in narativno kompleksnost, prispeva k detabuizaciji diskurza o duševnem zdravju in širše o ranljivostih, ki so del (marginalizirane) človeške izkušnje. Razstavi predstavljata nove možnosti pogovora o teh temah v času, ko večina ljudi potrebuje dodatno podporo pri soočanju z izzivi na področju duševnega zdravja. Projekt Jake Vatovca omogoča razširitev diskurza skozi uporabo ustvarjalnega pristopa, ki poleg izvirnega pripovedovanja o boleči resnici življenja z duševno motnjo vključuje domiselno, igrivo in hkrati sočutno raziskovanje težavnega doživljanja. Njegova dela so namreč ravno dovolj odprta in sugestivna, da gledalki_cu pripravijo  izkušnjo, ki je_ga ne skuša postaviti v neznosno stisko, pač pa le spodbuja in nakazuje smeri nadaljnjega razmisleka.

Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler

» Napoved na spletni strani Galerije Alkatraz

Če se prepoznavate v opisih OKM, se lahko obrnete k osebni_emu zdravnici_ku, ki vas po strokovno pomoč napoti tudi do psihiatrinje_a ali klinične_ga psihologinje_a.

FOTOGALERIJA

Odprtje razstave False Magic 9 v Galeriji Alkatraz
Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža

Odprtje razstave False Magic 3 v Galeriji Škuc
Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc

Postavitev razstave v Galeriji Škuc
Foto: Matic Pandel © Galerija Škuc

Postavitev razstave v Galeriji Alkatraz
Foto: Nada Žgank

Seznam in postavitev del (pdf)

UMETNIŠKA DELA NA RAZSTAVAH

Jaka Vatovec (1989, Postojna) je leta 2016 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – smer slikarstvo. Aktiven je predvsem na področjih slikarstva in risbe, izdal pa je tudi več knjig umetnika in fanzinov. V njegovem delu lahko najdemo vizualne vplive obrobnih subkultur in filmov B kategorije, predvsem grozljivke evropske produkcije 1970-ih, tematsko pa se ukvarja s pojmom duševnega zdravja in njegovega razumevanja ter s smrtjo in našim odnosom do nje – tako v fizični kot simbolni obliki. Slednje se pogosto prepleta z vsebinami religije ter obskurnimi spiritualnimi in magičnimi in/ali okultističnimi idejami. Predstavil se je na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim: vdih izdih, Kulturni dom Nova Gorica, Nova Gorica (2023); Vojska v Mestu, Hiša Kulture Pivka, Pivka (2020); Plevel / Weeds, Hiša Kulture Pivka, Pivka (2020); Baby Shower, Stiege 13, Dunaj, Avstrija (2019); Pobožična depresija / Post-Christmas depression, Galerija P74, Ljubljana (2017); SAMO skupinska razstava grafik, KAPSULA, Ljubljana (2019); Off the Hook, Neurotitan Gallery, Berlin, Nemčija (2017); Off the Hook, UGM, Maribor (2016), Motivi di famiglia / Family reasons, Villa di Toppo Florio, Videm, Italija (2014); EXHIBITION Nr. 23, CAC Landskrona, Landskrona, Švedska (2014). Sodeloval je na sejmih knjig umetnice_ka in umetniških edicij Konvencija Blind date (Galerija P74) ter Caffeine Hours (Indigo festival). (Foto: osebni arhiv)


Avtor oddaje Sodobna umentost in kamera: Aljoša Abrahamsberg, rez: Karen Elson, grafika: Amalija Earhart, zvok: Jaka Vatovec

MEDIJSKE OBJAVE

KOLOFON

Umetnik: Jaka Vatovec
Kuratorke_ji: Tia Čiček, Lara Plavčak (Škuc); Vesna Bukovec, Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk (Alkatraz)
Montažerka: Olga Michalik
Slovenska lektura: Neja Berlič, Inge Pangos
Angleški prevod: Ana Makuc, Arven Šakti Kralj
Oblikovanje (Škuc): Lea Jelenko

Koprodukcija: Galerija Škuc, KUD Mreža, SCCA-Ljubljana
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvala: Galerija P74