Podmladek: If I can’t dance, I don’t want to be a part of your revolution*

FeKK – festival kratkega filma Ljubljana

Razstava
15.–19. 8. 2023
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Odprtje: torek, 15. 8., 19.00 (vhod z muzejske ploščadi)
Razstava bo odprta od torka do sobote med 20.00 in 24.00.

Sodelujejo: Tjaša Cizej, Jaka Juhant, Ema Kobal, Petra Korent, Klara Kracina, Neo Nor, Sangara Perhaj, Urša Rahne
Kuratorka: Maša Knapič

Plakat (pdf, podoba: Petra Korent)


Podoba: Petra Korent

Podmladek: Če ne smem plesati, ne želim biti del vaše revolucije / If I can’t dance, I don’t want to be a part of your revolution

Podmladek praznuje letos šesto obletnico svojega delovanja, ki se je z leti materializiralo na različnih dogodkih in razstavah. Od prirejanja enodnevnih pop-up dogodkov do razstavljanja v različnih prostorih in galerijah člani_ce kolektiva pod vprašaj postavljajo idejo povezovanja v skupino, vstopanja na umetniški trg in poudarjanja kolektivne solidarnosti v delovanju obojega. Tokrat se z novo razstavo priključujejo programu FeKKa in se postavljajo v dialog z vodilom letošnjega festivala.

Naslov Don’t go gentle si festival izposoja iz istoimenske pesmi valižanskega pesnika Dylana Thomasa, ki poudarja konstitutivnost upora in nenehnega boja, Podmladek pa nanj odgovarja z nekim drugim citatom, ki pravi: If I can’t dance, I don’t want to be a part of your revolution. Prevzet po zapisu ameriške anarhistke Emme Goldman podčrtuje prepričanje, da bojevanje za revolucijo še ne pomeni nujno tudi zanikanja igrivosti posameznice_ka, in se upira mišljenju, da je vsakršno revolucionalno delovanje legitimizirano le z resnostjo in objektiviziranim pristopom do problematiziranih tem. Člani_ce kolektiva prisvojeni citat apropriirajo v namen osebnega raziskovanja teme upora, ki postaja osrednji element tako v vsebinski kot vizualni zasnovi razstave. Produkcija šestih umetnic in dveh umetnikov, ki sestavljajo kolektiv, na prvi pogled ne izraža usmerjene angažiranosti z aktivističnimi vsebinami, čeprav interesi skupine pokrivajo raznolik spekter tematik, ki so v preteklosti večkrat naletele na širše nerazumevanje ali pa so bile zaradi različnih vzrokov spregledane v javnem diskurzu. V svojih delih se kot posameznice_ki velikokrat posvečajo mediju, znotraj katerega delujejo; izhajajo iz smernic popkulture, ob tem pa aktivno preizprašujejo tudi širši kontekst obravnavanih tem.

Na izhodišču pozicioniranja posameznice_ka do sveta temeljita deli Nea Nora in Jake Juhanta, ki v mediju animacije iz različnih perspektiv raziskujeta meje virtualnega sveta. Neo Nor nam skozi oči protagonistke_a, ki jo_ga spremljamo v videu, predstavi situacijo ujetosti v okolju, predstavljenem kot nočna mora, pri čemer njeno_njegovo nemoč izkoristi računalniški program Baba Vanga, ki ji_mu napove prihodnost, zaradi prerokbe pa protagonist_ka proda svoj najpomembnejši organ – možgane. Narativa animacije Farmer Online se gradi v logiki igranja videoigre ter se inspirira v prepletu fikcije in pop kulture. Jaka Juhant se v svojih delih večkrat ukvarja z iskanjem posrednice_ka, ki bi prenesla_el bremena posameznice_ka na virtualno izhodišče. V delu z naslovom Dan v življenju s ptičje perspektive spremljamo hrabrega viteza, za katerega se zdi, da se je znašel v situaciji nemoči. Animacijo avtor kombinira s premišljeno dodelanim okvirjem, ki ponuja kontrast organskosti in tehnologije, v prenosu dvodimenzionalne narave videa pa suvereno seže tudi v prostor razstave. Petra Korent se v svojem delu Iz ljubezni ukvarja s tematiko intime in partnerstva. V tehniki vezenja avtorica upodablja podobo para, ki ju obdaja travnik najrazličnejših predmetov. Podoba kot nekakšna mantra poudarja, da ljubezen ni samo preprosto ponujena in sprejeta, ampak je vanjo treba vložiti čas, trud in delo, ki se izraža v različnih oblikah.

O mladostniškem uporu razmišlja Klara Kracina, ki delo gradi okoli imaginativne zabave, kjer se estetika najstniških filmov iz devetdesetih let zrcali na kupih telefonov, ki z izmenjavo sporočil razkrivajo dogajanje pred/po zabavi. Z delom, naslovljenim Zgrešeni klici, neposredno raziskuje začetke najstniškega uporništva, pri čemer subtilno poudarja, da posameznica_k v tem obdobju svojega življenja pogosto ne razmišlja o morebitnih posledicah, ki jih lahko povzročijo njena_njegova dejanja. Ko sem bila majhna, sem mislila, da lahko komuniciram z metulji je naslov prostorske instalacije Urše Rahne, ki se s svojim delom vrača v čas mladostništva in otroštva, pri čemer se osredotoča na posledice napak, ki so se zgodile med odraščanjem. Humoren objekt s prepletom avdiovizualnih segmentov se skozi kolaž podob, ki so zaznamovale obdobje odraščanja in bile del otrokovega okolja, v duhu nostalgičnega eskapizma vrača v projicirano podobo. Izrazito prostorski poseg ponuja tudi delo Eme Kobal z naslovom Premikovalci. Avtorica ponuja prostor razstave malim protagonistkam_om, za katere deluje, da ga do potankosti izrabijo za svoje fiktivne podvige. Brezkompromisno plezajo po stenah, visijo z zaves, se znajdejo v obilici rož, poskušajo pobegniti skozi rešetke bližnjega okna ali pa se opirajo ob steno, če se jim tako zahoče. Kljub svoji majhnosti poudarjajo izrazito hudomušnost, pri tem pa si v mikro kompozicijah podrejajo prostor Projektne sobe SCCA.

Na tokratni razstavi se iz sorazstavljanja kolektiva želja po sodelovanju nadaljuje tudi v neposrednem sodelovanju dveh avtoric – Sangare Perhaj in Tjaše Cizej, ki se v skupnem delu posvečata grajenju objekta. Središče nastane kot posledica izmenjave avtoričnih posegov v objekt, ki se konstruira v celoto. Nastane stol, ki združuje estetske prvine obeh, ta pa se v razstavnem prostoru kompozicijsko poveže tudi s samostojnim delom Sangare Perhaj. Neskončna igra vlečenja vrvi se v delu Sem ter tja nikoli ne prekine, ritem enakomernih ponovitev pa se izogne tudi predvidenju, kdo bo zmagovalec igre, ki jo gledamo.

V preseku različnih področij ukvarjanja, od slikarstva do grafičnega oblikovanja, ilustracije, fotografije, animacije in kiparstva, ter izhajajoč iz različnih problemskih okvirov svojih praks, se umetnice_ki postavljajo v dialog ene_ga z drugo_im in pri tem gradijo heterogeno celoto, poenoteno s skupnim ciljem – razstavo. S specifično radoživim in velikokrat izrazito humornim izrazom se posamično odzivajo na realnost, razstava pa nase prevzema citat, s katerim odgovarja na vodilno misel festivala. Tako kot referenčna pesem, navdihnjena z željo po upiranju organizma vse do svojega zadnjega vzdihljaja, se tudi želja kolektiva po skupnosti, znotraj katere tli potreba po ustvarjanju, bori proti entropičnosti okolja, kateremu pripada.

Maša Knapič


FOTOGALERIJA

Odprtje razstave
foto: Asiana Jurca Avci

Postavitev razstave
foto: Asiana Jurca Avci


Na Delavnici snemanja dokumentarnega videa v okviru festivala FeKK je nastal kratek film o razstavi.

Alejandro Gonzalez, Adeva: Podmladek: If I can’t dance, I don’t want to be a part of your revolution, 2023, 3′ 51″


MEDIJSKE OBJAVE


FOTOGRAFIJE ZA MEDIJE


*Če ne smem plesati, nočem biti del vaše revolucije.

Strokovna sodelavec in sodelavka: Peter Cerovšek, Vesna Bukovec
Produkcija: SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: Društvo KRAKEN
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvale: Miha Zupan, Forum Ljubljana