Projekcija in pogovor
Petek, 28. 8. 2026, 20.00
Notranje dvorišče Galerije Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Pred pričetkom projekcije bo javno vodstvo po razstavi če bi te stene znale govoriti z umetnicami_ in kuratorkami_ v angleškem jeziku.
PROGRAM
če bi te stene znale govoriti
Sodelujejo: Maja Bojanić (SI), Krasimira Butseva (BG/GB), Anna Engelhardt (RU/GB), Ana Likar (SI)
Kurirajo: ETC. (SI) & Vasil Vladimirov (BG)
Izbrani filmi spremljajo razstavo če bi te stene znale govoriti v Galeriji Škuc. Tako razstava kot izbor del za program VideoDvorišča se umeščata med fizične ostanke, ki nas obdajajo in zaznamujejo, ter spekulativne zgodbe, ki jih projiciramo na njihovo zunanjost. Izhajajoč iz pete številke revije ETC. z naslovom Vedno znova, se osredotočamo na fizične prostore, ki lahko služijo za skladiščenje spominov in materialnih sledi ter kopičenje odmevov vsega, kar se je odvijalo znotraj in okoli njih. Po drugi strani pa namerna malomarnost pri vzdrževanju, uničevanje infrastrukture ali celo poskusi konstruiranja zgodovine z vsiljevanjem fizičnemu prostoru delujejo kot nasilna dejanja in (re)konstrukcije zgodovinskih pripovedi. Predstavljeni filmi uporabljajo dokumentarne, spekulativne in sugestivne metode ter prepletenje različnih pripovedi, da bi pripovedovali zgodbe o preteklosti in njihovih sedanjih odmevih.
Slovenija, 2024, 10′
V video instalaciji umetnica med seboj preplete tri časovno oddaljene dogodke: ribniške čarovniške procese leta 1701 in sojenje Marini Češarek, kratko obdobje leta 1987, ko se je za čas razstave Jošta Rotarja današnja Galerija Miklova hiša imenovala Galerija Marine Češarek, in poplavo, ki je te iste prostore razdejala poleti leta 2023. Navidez nepovezane zgodovine med sabo tesno povezujejo naravne nesreče, procesi ohranjanja in arhiviranja ter dejstvo, da je bila Marina Češarek najverjetneje rojena prav v Miklovi hiši. Besedilo, ki spremlja video posnetke, temelji na zgodovinskih zapisih in pogovorih s strokovnjaki in strokovnjakinjami, a je skozi mnoge poskuse interpretacije v ribniško narečje in zdrse, ki so se ob tem zgodili, privzelo obliko, ki rigidno strukturo zaslišanj, muzejev in arhivov spreminja v vedno znova neuspele poskuse in ponovitve. Skozi slednje nas umetnica sočasno odpelje v jamo na Kleku, kjer naj bi se obtoženke v čarovniških procesih srečevale, v Galerijo Marine Češarek, ki jo skozi svoje delo ustvarja, in po poteh (prepoznega) iskanja šentjanževke, ki naj bi služila kot sredstvo za izsiljevanje resnice, pa tudi zdravilo za rane in otožnost.
Slovenija, 2025, 13′
26. februarja 1992 so slovenske oblasti izvedle t. i. izbris, upravno odstranitev 25.671 oseb, iz Centralnega registra prebivalcev Republike Slovenije. Šlo je za osebe, ki so imele dvojno državljanstvo Jugoslavije in druge jugoslovanske republike, vendar so imele stalno prebivališče registrirano v Socialistični republiki Sloveniji, in so kasneje ostale brez pravnega statusa in osnovnih človekovih pravic. Mnogi so bili prisiljeni živeti brez dostopa do zdravstvene oskrbe, niso mogli najeti stanovanja, delati ali poslati otrok v šolo, zato so bili pri vsem odvisni od svojih sorodnikov. Ena od izbrisanih oseb je bila prababica Maje Bojanić, ki ji je delo posvečeno, toplino njene prisotnosti pa umetnica upodablja v svoji videoinstalaciji V tvojem svetu se gibljem nepovabljena. Umetnica je z infrardečo kamero posnela njeno vsakdanje življenje v predmestnem stanovanju. Na ta način je postala njena odsotnost vidna, njen obstoj zaznaven in občuten kljub nasilju, ki ga je doživela. Čeprav se umetnica zaveda, da je spomin vedno vezan na določen kontekst, poskuša upodobiti svojo prababico onkraj travme. Prisotnost, ki jo je zabeležila termografska kamera, deluje kot prisotnost prikazni; mnogi izbrisani so pričali, da so bili lažno evidentirani kot umrli, zato metafora ni daleč od izkušnje, ki so jo doživeli. Biti prisoten kot prikazen, kot duh, pomeni ostati, vztrajati in se upirati, kar za umetnico predstavlja drugo obliko pričevanja. Umetniško delo tako postane protiarhiv in način spominjanja osebe, ki je umrla dvakrat.
Bolgarija/Velika Britanija, 2023, 23’
Film ni dima brez ognja prepleta uradno in neuradno zgodovino, socialistični realizem ter kolektivni in individualni spomin na nedavno preteklost. V filmu so uporabljeni arhivski dokumenti iz arhivov Bolgarske komunistične stranke v Plovdivu in Državne varnosti, arhivske fotografije iz Bolgarske tiskovne agencije, raziskave umetnostnih zgodovinarjev, kuratorjev in akademikov ter gradivo, zbrano med terenskimi raziskavami. Film povezuje trden historiografski okvir s spekulativnimi in sugestivnimi metodologijami, hkrati pa sledi več pripovednim nitim: prvi delavski in feministični stavki v socialistični Bolgariji leta 1953 ter njenim posledicam, zgodovini slike Stavka plovdivskih tobačnih delavk (1959) slikarja Georgija Božilova-Slone ter avtorjevi osebni poti skozi te fragmentirane zgodbe. Ženska stavka v Plovdivu je zgodovinski dogodek, ki ga v državno vodeni in urejeni zgodovini ter spominu ni, saj gre za motnjo in protest proti politiki, ki jo je vodil komunistični režim. Vendar pa prikazuje delovne pogoje in pravice delavcev v 50. letih prejšnjega stoletja ter osvetljuje politično nasilje in represije, ki jih je izvajal režim.
Velika Britanija, 2020, 10’
Nasprotujoča infrastruktura je študija zgodovine priključitve Krimskega polotoka, ki kot raziskovalno metodo uporablja tehnologijo deepfake. S podrobno analizo Krimskega mostu, ki predstavlja utelešenje ruskega kolonialnega nasilja, si film prizadeva oblikovati novo podobo logističnih infrastruktur kot oblike hibridnega vojskovanja. Raziskovalna praksa Anne Engelhardt sledi posledicam materialnega nasilja, pri čemer se osredotoča na tisto, kar bi lahko imenovali »duh« informacij. V delu s strupenimi informacijskimi okolji, ki izhajajo iz struktur izkoriščanja, okupacije in razlastitve, si utira pot skozi to meglo podatkov s kombinacijo satelitskih podatkov, digitalne rekonstrukcije in fikcijskih prijemov. Njeno delo, ki črpa iz dekolonialnih pristopov, preizprašuje ruske imperialistične intervencije.
VideoDvorišče je program kuriranih projekcij in pogovorov o umetnosti, videu in filmu. V spomladansko-poletnem obdobju stopamo iz temne kinodvorane in hladnega galerijskega prostora ven, na prosto. V sodelovanju z Galerijo Škuc pripravljamo dogodke na njihovem notranjem dvorišču.
Postaja DIVA je spletni in fizični arhiv, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, dokumentiranja, arhiviranja in predstavljanja umetniškega filma, videa in novomedijske umetnosti.
V primeru dežja bo projekcija v galeriji.
Pogovor z avtoricami_ bo potekal v angleščini.
Vstop prost.
Organizacija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA, Galerija Škuc
Podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
